Ščepec zdravega razuma

Strokovnjakinja za šolstvo Mojca Škrinjar (foto: STA).

Nedelja. Ura je  pet popoldne pa že tema. Kje so tisti poletni dnevi, ko te je peta ura spustila izza spuščenih rolet v tople žarke, ki so izgubili peklensko opoldansko moč. Dobro no, bomo pa malo polenarili. Spustim se v kot kavča, naslonim na lepo modro blazinico. Nič, še eno rabim za popolno ugodje. Ampak modro, kot je ta. Pa ravno sedaj. Ravno sedaj! Ko nekaj nujno rabim. Zaprte trgovine! Ne le v nedeljo, še v ponedeljek in cel teden, dva tedna!

Je že tako, da klima crkne ravno poleti in  peč se pokvari ravno pozimi. Že mora biti tako, ker sicer ne bi imelo smisla. Na nekaj se moraš jeziti.  Življenje je mozaik opravkov, poti, prihodkov, stroškov, album podob, ki si jih ustvarjamo, jim strežemo v uteho lastnega ega. Recimo, da je poleg tega še kaj. Vera, vrednote, narava, lepo.

Saj je čisto preprosto. Sešteješ mesečne prejemke, odšteješ zneske za položnice in obroke kreditov in dobiš razpoložljivo vsoto za nakup hrane, šolskih potrebščin, potrebščin za gospodinjstvo, vrt, če ga imaš,  zdravil, oblačil, prevoznih stroškov, po možnosti še kaj za kulturo in šport. Če kaj ostane, varčuješ za investicije, dopust, si privoščiš tako imenovani luksuz. Zašiješ strgana oblačila, ne mečeš hrane stran, ostanke kompostiraš in jih porabiš na vrtu, ločuješ odpadke, po možnosti jih recikliraš. Skratka, ena plus ena je dva, ni tri. Če obvladaš preprosto gospodinjsko računico, razumeš tudi ukrepe proti epidemiji.

Posledice nazadovanja visokega šolstva
V protivladni ihti tviteraška scena postreže z razlogi o nepravičnosti, nelojalni konkurenci, ko je uveljavljen ukrep, da se zapro vse trgovine s tehničnimi izdelki, odprte ostanejo trgovine z živili in špecerijo. Ženske smo vesele, da Hofer, Spar, Mercator, Lidl, Leclerc, Tuš in drugi pokažejo razumevanje za nas in ponudijo tudi ženske nogavice pa kakšno barvo za lase, da doma improviziramo frizersko storitev. Frizerji bodo odnesli najkrajšo, izgubljenega dohodka ni moč nadomestiti, nihče se ne bo šel dvakrat v mesecu postriči, da nadomesti izgubljeno priložnost, tisti, ki pa je nameraval kupiti dober zvočnik, ker mu zgoraj opisani izračun to omogoča, bo izkoristil to priložnost čez dva tedna. Tisti, ki mu gospodinjski izračun ne omogoča dragega zvočnika, ne bo zašel v tako trgovino, temveč bo počakal priložnost v, primeroma v Hoferju (prosto po Twitterju), na  drugi strani polic z živili, med covid krizo in tudi po njej.  Tako pač je, vsi smo se najbrž že znašli v bolj ali manj prijetnih ekonomskih okoliščinah, kupovali stanovanja, gradili hiše, šolali otroke, imeli manj ali nič denarja za luksuz.

Foto: STA

To pa ne pomeni, da  si vsak ne zasluži enakih izhodiščnih možnosti, kakovostno izobraževanje, ki ga opolnomoči za življenje in pomaga odkriti in razviti posameznikove najboljše zmožnosti. Stanje v epidemiji v Sloveniji žal kaže, da naš izobraževalni sistem najbrž ni bil preveč uspešen. Če bi bil, potem bi razen bolnikov z motnjami duševnosti razumeli ukrepe, ki jih vlada sprejema v boju proti epidemiji. Kaj tudi sicer pomaga, če naši srednješolci v prvem letniku,  primerjalno s srednješolci iz drugih držav, vključenih v organizacijo OECD, nadvse uspešno izpolnijo naloge mednarodnega preizkusa PISA, nakar se vključijo  na slovenske univerze, ki so na svetovni lestvici uspešnosti v zadnjem desetletju iz šeste stotinje zdrsnile v osemsto stotinjo, njihovi diplomanti pa po socialnih omrežjih pišejo neumnosti, s katerimi ljudi odvračajo od ukrepov  za zajezitev bolezni. Manj artiklov je na voljo med trgovinami in v trgovinah, manj korakov in poti opravijo ljudje in manj se srečajo z drugimi, kar pomeni, da je manj možnosti za okužbo. Gospodinjska logika zadošča.

Ali pa gre zgolj za pokvarjenost? Tudi s tega stališča mi je hudo za naš izobraževalni sistem, ta naj ne bi samo izobraževal, temveč tudi vzgajal, za dobro, pošteno, pravično sobivanje, učinkovito sodelovanje. Vsaj tako določajo v svojih prvih členih vsi zakoni s področja izobraževanja, končno tudi Ustava Republike Slovenije. Ko so še spomladi poslanci opozicije metali maske po tleh v parlamentu, se norčevali in odkrito nasprotovali nošnji mask, se družili s črnosrajčnimi kolesarji, pisarili po socialnih omrežjih, da vlada straši državljane, kako bi lahko pričakovali disciplino državljanov, ki bi morali upoštevati ukrepe.

Agitrprop z raznašalcem hrane
Raznašalec pripravljene hrane sedi v prestolnici na stopnišču cerkve najbolj znanega trga, poleg njega na stopnici modra torba s hrano, ob njem stojijo policisti. Raznašalec nima maske na obrazu. Kmalu za tem vrišč parlamentarne opozicijske stranke na Twitterju: ubogi, utrujeni, lačni študent, ki mora za preživetje in študij trdo delati, si je privoščil sendvič, prišli so zlobni policisti in mu napisali kazen. Fotografija pretrese Slovenijo. Čez nekaj časa pojasnilo s policije: oseba je bila na javnem prostoru in ni nosila maske, policisti so ga  opomnili, naj nadene masko, oseba je to zavrnila, zato je dobila položnico s kaznijo.

Foto: STA, FB

Saj ni treba imeti diplome ali doktorata, gospodinjska logika zadošča. Od kod opozicijski stranki  informacija, da je bil raznašalec študent, iz fotografije to ni razvidno. Od kod informacija, da je raznašalec jedel, tudi to ni razvidno. In zakaj sklepanje, da je dobil kazen, ker je jedel. Se je govorka opozicijske stranke pogovorila z raznašalcem? Jo je sam poklical ali kdo drug? Kdo je posnel fotografijo? Naključni sprehajalec in jo poslal prav opozicijski stranki? Katere poslanka je še dan prej v razpravi o zakonu o šolski prehrani mimogrede povedala, da naroča hrano prav pri firmi, katere hrano je raznašal kaznovani “študent”? Naključje? In seveda, cilj objave je bil dosežen. Vlada s hudobno policijo preganja uboge lačne študente. Toda, se kdo vpraša, kako je do mature prilezel in postal študent človek, ki ne premore niti znanja niti kančka zdravega razuma in ne kančka usmiljenja do obolelih, če mu je že za delavce v zdravstvu malo mar.

V kotu kavča pričnem gledati neumen film na TV. Blazina, nimam je. Spomnim se obilice drugačnih blazin ob svoji bolezni v preteklosti. Potem se odločim. Namesto hrepenenja po novi modri blazinici in miselne lenobe izberem akcijo, pa ne filmske, temveč lastno. Obujem športne copate, oblečem vetrovko, nadenem si masko na obraz in grem na sprehod. Povzpnem se bo klancu navzgor, pljuča zadihajo na polno, nemarno razsvetljeno pot si  osvetlim z lučko na mobiju, odpre se mi  pogled na Plečnikovo promenado. Vesela sem, da lahko hodim, tečem, da sem zdrava.  Če mi bo doma crknila žarnica, se bom premaknila k drugi, blazino bom pa kupila čez  štirinajst dni. Če jo bom sploh še pogrešala.

Mojca Škrinjar