V petih nadaljevanjih bomo objavili knjigo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, ki jo je pri založbi Nova obzorja izdal lansko leto. Knjigo lahko naročite TUKAJ. V odlični analizi se lucidno loteva tako diagnoze bolezni slovenske družbe, kjer še vedno obstaja kastno razlikovanje med “prvorazrednimi” in “drugorazrednimi”, kot tudi globljega uvida razlogov za stanje, zaradi katerega se vse več mladih trajno izseljuje iz domovine.
Prva slika: Sistem za lažno elito. Za prvorazredne.
V Sloveniji je vzpostavljen sistem, ki služi predvsem eliti. Samoizbrani, samooklicani eliti. Prvorazrednim. Ti za ohranjanje oblasti, svojega statusa in privilegijev uporabljajo vsa sredstva. Ena od dolgoročno najbolj katastrofalnih posledic tega sistema je erozija človeškega kapitala in gradnikov slovenske državnosti.
Ugodnemu zunanjemu okolju navkljub slovenska država že desetletje ne zmanjšuje dovolj ali sploh ne zaostanka za razvitim svetom. Velikanska večina prebivalstva oziroma vsi drugorazredni pa so zaradi izključevalne politike prvorazrednih in posledično prepočasnega razvoja prisiljeni plačevati višje davke in prispevke ter životariti z občutno nižjimi plačami in pokojninami, kot so realno mogoče glede na njihove vložke in razvojni potencial Slovenije.
V vsaki državi, kjer negativni elitizem postane prevladujoč in sistemsko zaščiten, pride do resnih zastojev v njenem delovanju. Osnovno merilo uspeha posameznika v družbi ni več njegova sposobnost, ampak vnaprej dan oziroma omogočen družbeni položaj. Stanje se lahko stopnjuje do krize legitimnosti. Kljub temu pa je velika razlika med državami, kjer so elite nastale organsko na podlagi bolj ali manj svobodne konkurence in meritokracije oziroma tekmovanja v podjetnosti, inovativnosti in znanju, in državami, kjer so se elite vzpostavile z bajoneti revolucionarjev in s fizično likvidacijo “stare elite”. In kjer se, kot je pred desetletjem v svoji študiji ugotovil dr. Frane Adam za Slovenijo, pretežno reciklirajo. Ni naključje, da se pripadnik tako nastale samooklicane slovenske elite počuti izjemno domače v družbi elitnega tovariša iz Moskve ali celo Teherana, medtem ko se bolj ali manj izogiba sposobnih zahodnih menedžerjev.
Birokracija
Prva obrambna črta negativnega elitizma je birokracija. V državi z dvema milijonoma prebivalcev je ta čas v veljavi več kot 20.000 zakonov in vladnih uredb. Veliko postopkov je predpisanih protislovno. Veliko tako, da so v praksi težko izvedljivi. Večina predpisov je za normalno življenje v demokratični državi nepotrebna. Ko smo leta 1996 praktično zaokrožili lastno državnost, smo jih imeli štirikrat manj. Po treh desetletjih pa smo se vrnili za cel krog nazaj v čase zadnjih izdihljajev SFRJ. Takrat je veljalo, da je dovoljeno samo tisto, kar je izrecno predpisano. Ob osamosvojitvi in po uveljavitvi slovenske ustave so nam njeni pisci zagotovili, da odslej svoboda obsega vse, kar ni izrecno prepovedano. Danes je birokratski obroč trdnejši in mestoma celo bolj neživljenjski kot leta 1989. Številni akti predpisujejo nove in nove kazni za na novo izmišljene prekrške. Ali pa nesorazmerno visoke za nenevarne kršitve prometnih predpisov. Vse do absurda, ko je kmet kaznovan z visoko denarno kaznijo, ko mu krava zaide na sosedov travnik in pomuli travo, ta denar pa prvorazredna oblast potem plača ilegalnemu migrantu, ki je nezakonito vstopil v državo in zaprosil za azil.
Človek vedno spontano čuti krivico, jo pa teže reflektira navzven, če ni javno prepoznana. Zato svoj spontani podzavestni odpor zoper nenaravni tok stvari ali neposredne krivice izraža tudi z neudeležbo na volitvah. Samooklicana elita tak način reakcije med drugorazrednimi aktivno vzpodbuja (največkrat z avtosugestivnimi gostilniškimi gesli: vsi so isti, nič se ne da spremeniti, ni nobene izbire, moj glas o ničemer ne odloča …) in tako, paradoksalno, prav z namenskim povzročanjem krivic dvakratno krepi svojo moč.
“Javno”
Danes osnovni ideološki instrumentarij za vzdrževanje oblasti samooklicane elite prepoznamo po pridevniku “javno”. V slovenskem novoreku je ta pridevnik marsikje postal sinonim za monopol. Prva generacija prvorazrednih pa v tem pojmu še vedno prepoznava besedo “družbeno”. Zanje je pomenila isto kot beseda “naše”, njihovo torej, saj so z vsem družbenim kot samooklicana avantgarda neomejeno razpolagali. Pripadnika prvorazrednih oziroma samooklicane elite tako danes najlaže prepoznate po vročičnem besednem zavzemanju za vse, kar naj bi bilo javno. Javno zdravstvo, javno šolstvo, javne finance, javna stanovanja … javna stranišča. V resnici se zavzemajo za takšno organizacijo družbenih podsistemov, v katerih samooklicana elita brez večjih naporov vzdržuje vpliv in oblast. Po potrebi iz njih prek preplačil (spomnimo se samo štirikrat preplačanih žilnih opornic za lastnike tednika Mladina) financira druge monopole in zaposluje svoje pripadnike. Da rabota ljudstvu ostane skrita, v teh sektorjih ne sme biti omembe vredne konkurence, ki bi omogočala primerjave racionalnosti in učinkovitosti. Včasih sicer pride do absurdnih situacij, ko otroke največjih zagovornikov »javnega« odkrijejo v zasebnih šolah ali ko si celo člani lobija prvorazrednih, ki delujejo pod nazivom “Gibanje za javno zdravstvo”, privoščijo prvorazredne operacije na zasebnih klinikah v Švici ali Avstriji. Ko so tam odkrili Danila Türka in Milana Kučana, so protislovje opravičevali z bebavo ciničnim izgovorom, češ da sta bila tam v “okviru uslug javnega sektorja” oziroma na stroške zavoda za zdravstveno zavarovanje − tako kot pač vsak navaden državljan.
Nezaupanje do svobodne zasebne pobude kjerkoli, vključno z gospodarstvom, je prvorazrednim položeno v politično zibelko. Zaradi evropskega okvira in pravil skupnega trga so jo prisiljeni tolerirati, nikoli pa se niso odpovedali nadzoru, ki ga danes že lahko poljubno stopnjujejo do stopnje, s katero se nezaželenih podjetnikov preprosto znebijo. Ključni instrument splošnega omejevanja podjetniške pobude je davčni vijak, posamični pa so: birokratske ovire, diskriminatorna obravnava posameznikov s strani spolitizirane davčne uprave, neplačevanje storitev podizvajalcem pri državnih ali mestnih projektih in poljubno dolgi sodni postopki v gospodarskih sporih. Na tisoče sposobnih slovenskih podjetnikov, ki v seštevku v bistvu tvorijo hrbtenico slovenskega gospodarstva in države, se izogiba pojavljanju v javnosti in skuša ostati čim bolj »pod radarjem« prvorazrednih. Brž ko jih ti zaznajo kot uspešne, praviloma sledi v paketu davčni nadzor, obiski delovnih ipd. inšpektorjev, namigi o zaželenih sponzorstvih “pravih” organizacij, predvsem ZZB, vabila k podpori političnim kandidaturam ipd. Ravnanja “nadzornikov” so praviloma toliko prijaznejša, kolikor bolj so podjetniki dovzetni za namige prvorazrednih. Če se podjetnik neposredno upre ali se naredi gluhega za “namige”, lahko sledita tudi nenapovedana hišna preiskava ob obvezni navzočnosti dobro obveščenih kamer POP TV in nekajdnevno medijsko uničevanje podjetnika ter njegove gospodarske družbe.
Izključevalna politika samooklicane elite ima za blaginjo naroda katastrofalne posledice. Primerov je nešteto povsod, ne samo v gospodarstvu. V začetku leta 2019 je odmeval primer vrhunskega, mednarodno priznanega strokovnjaka dr. Marka Noča in njegove ekipe. Prvorazredni so mu prek anonimnih “ocenjevalcev” odvzeli sredstva za pomemben raziskovalni program in mu celo onemogočili pritožbo. Že pred tem − vse odkar je javno opozoril na kaos v zdravstvu in še posebej na stomilijonsko krajo denarja pacientov prek preplačanih žilnih opornic − je doživljal najrazličnejše napade in osebne diskreditacije. Ker je s tem delno ogrozil kriminalni fevd, ki so ga desetletja neposredno upravljali vrhovni ajatole prvorazrednih, je bila reakcija neusmiljena.
Mladi
Največja skupinska žrtev prvorazrednih in njihove politike izključevanja pa so mladi. Med vodenjem Sveta EU in Evropskega sveta leta 2008 smo načrtno usposabljali nekaj sto mladih izobraženih Slovencev vseh profilov. Spremljali so delo vlad in ministrstev po državah članicah EU in preučevali dobre prakse na različnih področjih. Eno največjih bogastev EU je bogat nabor dobrih praks. Medtem ko v EU ni nobene države, kjer bi vse odlično delovalo, najdemo praktično povsod kako izjemno dobro izkušnjo. Urejeno zdravstvo na Nizozemskem, debirokratizirano administracijo v Veliki Britaniji, urejen socialni dialog v Nemčiji, učinkovita javna naročila v Avstriji … Nabrala se je velika košara izjemno koristnih praktičnih znanj z možnostjo neposrednih svetovanj iz katerekoli članice EU. Kljub prihajajoči krizi bi lahko v mandatu 2008−2012 Slovenijo s pomočjo te košare preoblikovali v državo dokončane tranzicije z odprtim, vključujočim sistemom, ki bi zagotavljal sprotno reševanje problemov, razvoj in pravičnost. Skratka tisto blaginjo, ki je ustavni smoter slovenske države.
Administracija slovenske države, preizkušena prek reform, potrebnih za vstop v EU, Nato, EMU in schengenski sistem ter tudi z vodenjem EU, je bila takrat sposobna izpeljati ta podvig. Tudi s pomočjo smotrnega investiranja znatnih sredstev iz skladov EU, ki so bila na voljo. Pa danes? Lahko se le zjokamo. Lansirana je bila zloraba pravne države z nazivom Patria. Nova socialistična vlada je z gnusom zavrgla košaro znanj, nabranih med predsedovanjem EU. Niti enega od stotin mladih strokovnjakov, namensko delegiranih po EU za nabiranje dobrih praks, danes ne srečam v Sloveniji, ampak so si morali poiskati službe v Bruslju, Madridu, Haagu, na Dunaju, v Londonu … Doma so jih obravnavali kot grožnjo sistemu. Verjetno je nekaj izjem, ki pa so to postale zaradi svojih sorodstvenih ali političnih povezav z elito.
Socialistična vlada je v letu 2009 namesto reform povečala javno porabo za skoraj desetino ob hkratnem rekordnem padcu BDP. Vse, kar je sledilo, je bila samo še posledica. In Slovenija je padla z 91-odstotnega povprečja EU po kupni moči na prebivalca leta 2008 na 83 odstotkov povprečja EU nekaj let kasneje, javni dolg pa je zrasel z 22 odstotkov BDP na skoraj 90 odstotkov. Ob isti finančni krizi v celotni EU. Samo za obresti smo v desetih letih plačali blizu 8 milijard evrov tujim finančnim skladom.
Za ohranitev sistema, ki služi ohranitvi oblasti samooklicane elite, je bila plačana ogromna cena. Zaradi tega “harača” ni tretje razvojne osi, ni sredstev za modernizacijo zdravstva, ni druge cevi Karavank, ni obvoznic okrog številnih slovenskih mest in krajev, ni drugega tira, ni potrebne modernizacije železnic. In povprečna plača ali pokojnina v Sloveniji je najmanj za 250 evrov na mesec nižja, kot bi lahko bila.
Janez Janša