Kaj nas je naučila interpelacija proti Karlu Erjavcu

Datum:

Hura, koalicija je rešena! Še bodo plače 15. v mesecu. Karl Erjavec si lahko oddahne, prav tako kruhoborski funkcionarji ZaVsakoCeno koalicije naključnih potnikov skozi labirint slovenske politike, ki so pod prisilo morali postati prijatelji. Kaj smo se v petek na obletnico dneva, ko se je v Charleroiju rodil najljubši vnuk slovenskih upokojenk, naučili: da imamo prvo- in drugorazredne ministre. Kar je posredno priznal tudi pred časom odpadli minister Bandelli, ko je rekel, da je glasoval proti interpelaciji zoper Erjavca, ker si ne želi vladne krize. Če boste ta del prebrali pozorno, boste ugotovili, da je sam, skupaj s Prešičkom in Lebnom, koalicijski kanonfuter.

Ko so odstopili oni, ni bilo niti špekulacij o kakšni vladni krizi, odstop Karla Erjavca pa bi takoj zamajal koalicijo. Ja, Karl Erjavec je predsednik stranke, a volivci so mu povedali, da ga imajo zdaj pa čisto zares že dovolj, sploh upokojenci, ki se praskajo po glavi in sprašujejo, kako bi lahko njihovi interesni skupini pomagal na ministrstvih za okolje, obrambo in zunanje zadeve. Kljub temu ga očitno koalicijski partnerji vidijo kot nepogrešljivega, kar morda nakazuje tudi, da genetsko nespremenjeni, ‘slovenian quality’, povsem eko-bio zeleni Igor Šoltes še ni pripravljen na svoj prostor pod soncem. Kar lepo privede do naslednjega spoznanja.

Da bo Karl Erjavec v tem trenutku politično nedotakljiv. Vsaj dokler režimski mediji ne propadejo in ne bodo več mogli vsakič znova servirali recikliranega LDS-spačka, ki potrebuje SD in DeSUS za obstoj, ali dokler ne dobimo večinskega volilnega sistema in končno iz parlamenta izpadejo stranke parcialnih interesov. Kar pride prej. Se pravi, tam nekje do leta 2035 ko bo zadnji ‘matuzalem’ v roke še zadnjič prijel metrsko Delo in ob črni kavi v Sparovi restavraciji premleval dogodke, kot mu jih poroča potomec glasila komunistične zveze delovnega ljudstva. Do takrat lahko Karl Erjavec sredi Gregorčičeve v ponedeljek z minometom kalibra 120 umori Greto Thunberg, pa mu bo v petek na izredni seji vlade izglasovana zaupnica, saj koalicija nikakor ne sme razpasti, sploh pa se govori, da je bila Greta tam samo zato, da protestira proti okoljevarstveni politiki prve Janševe vlade, tako da je minister deloval le reakcionistično.

Ko Šarec ne verjame anketam
Da je Šarec pragmatični oportunist, hkrati pa vedno bolj zasvojen s funkcijo, ki mu je bila podarjena. O odločnosti, s katero je očaral režimske medije potem, ko sta mu Židan in Bratuškova na pladnju prinesla svoja drugorazrednika, ni več ne duha ne sluha. Ko je v igri posvečeni ‘king maker’ vsake koalicije od leta 2004 naprej, je kljub plahim in tihim pomislekom o tem, kako kavbojsko Erjavec vodi svoj resor, pobegnil v Bruselj in si umil roke pred ščitenjem toksičnega ministra. Vedel je, da je njegov minister v najboljšem primeru neprimerno uporabljal, v najslabšem pa zlorabljal OVS, kot jo je Janko Veber v Cerarjevi koaliciji (in odletel). Vedel je, da je Erjavčeva zgodba na hudo trhlih temeljih, da se je spreminjala, da so se po potrebi pojavljali novi dokumenti, ki so potrjevali Erjavčevo plat zgodbe, ki pa je bila zmeraj bolj in bolj izven dosega Occamovega rezila. Nalogo je raje prepustil svojim drugorazrednim odposlanikom v državnem zboru, da so namesto njega zaigrali zdaj že tradicionalno žaloigro z naslovom “Argumenti? Kakšni argumenti, nobenih argumentov ne vidim, desnica želi rušiti vlado, pogovarjajmo se raje o vladi 2004-2008”. S tem pa je Marjan Šarec pokazal še najmanj dvoje: prvič to, da mu je oblast stopila v glavo, da se z njo identificira kot človek in da se je bo oklepal z vsemi štirimi, dokler se je bo lahko. Hkrati pa – bolj subtilno – tudi da ne verjame čisto povsem anketam Ninamedie in Mediane, ki za njegovo stranko anonimnežev na volitvah predvidevata kraljevsko podporo, s katero bi brez težav sestavil novo koalicijo delovnega ljudstva.

Zmedeni Erjavec in lažna podpora kruhoborcev
Da Karl Erjavec ni politični Houdini, kot ga predstavljajo mediji. Na interpelaciji je deloval zmedeno, nepovezano, neprepričljivo. Z vmesnimi mašilnimi premori je nervozno bral z lista papirja. Prvič sem ga takega videl, ko so ga prišli izpraševat tuji preiskovalci v zvezi s Patrio, ko je komuniciral le preko prevajalca (komaj takrat smo ugotovili, da je njegovo znanje angleščine izredno šepavo). Kako se je zapletal s svojimi izgovori, je bilo že na meji dobrega okusa, in nič čudnega ni, da ga je napadel tudi del koalicije in da je Šarec vse skupaj strateško in z distanco opazoval iz Bruslja. Najprej branjenje razlogov, zakaj je bil Škerbinc razrešen, nato pa razlog kar naenkrat ni več pomemben, ker se lahko poveljnika politično razreši brez razloga, ampak za vsak slučaj je še vseeno treba po trumpovsko dodati, da je Škerbinc SDS-ov človek, to je pa treba omeniti … Uf, zakaj že?

Foto: STA

Da bodo vsi vedeli, da gre za striktno politične čistke znotraj vojske? Pa Američani so bojda minomete 120-milimetrskega kalibra prinesli samo na ogled, za boljše selfije. Na vajah se itak ne strelja z vsem, kar prineseš s sabo. Hja, težko je bilo tokrat braniti vojaka Erjavca. Pa jim je uspelo. Časi so drugačni kot takrat, ko so ga odnesle “kante za smeti”. Bolj obupani, bolj brezidejni. Z nekaj cinične distance so ga redki koalicijski partnerji celo uspeli grajati, seveda pa niso bili pripravljeni za njegovo glavo žrtvovati lastne plače (sploh politična trupla iz SAB in SMC, pa konec koncev tudi anonimna četica LMŠ-jevih poslancev – kje pa piše, da bi bili ob morebitnih predčasnih volitvah izvoljeni isti poslanci).

Karl Erjavec je produkt svojega časa. Večni kameleon, ki je na volitvah prejel 394 glasov podpore, pa je kljub temu postal minister. Pa ne zato, ker je tako politično spreten, ampak zato, ker je kramp in lopata, globoka država pa mora pred vsakim projektom najprej skopati temelje. Kramp in lopata nista sofisticirani orodji, sta pa trpežni, nezahtevni in vsak ju zna uporabljati, da skoplje jarek. V stanju impromptu ZaVsakoCeno koalicij pa je zanesljivi vojak tipa Erjavec, za katerega se že dolgo ve, da bi se bil za obstanek pripravljen “prodati tudi Ljudmili”, nepogrešljiv. Politične poteze, ki jih je sprejemal, pa so bile skoraj po pravilu katastrofalne, obstal pa je kljub njim, ne zaradi njih. DeSUS, ki ima stabilno volilno bazo na ravni SD in SDS, bi res sposoben politik glede na demografsko sestavo Slovenije in kolektivistični duševni profil Slovencev leta 2018 pripeljal na raven več kot 15 odstotkov. A ne Karl Erjavec. Na volitvah leta 2014 se je spravljal na “pravljičarja” Jankovića, takrat, ko bi mu bila njegova politična podpora še kako koristna. Leta 2018, ko je bil Janković že zdavnaj v lokalno politiko potisnjeno politično truplo, pa je z njim sklenil “levi blok”. Takrat so se upokojenci na državni ravni že zdavnaj moralno odbili od ljubljanskega šerifa, po izbruhu afere farmacevtka. Napačno je razmišljal, da mu bodo podporo prinesli upokojeni košarkarji, ostareli popevkarji in bivši zaresovci. V soočenjih je iz sebe naredil lahko tarčo, ko je tarnal nad “mojimi upokojenci, ki ne morejo preživet z osnovno pokojnino, medtem ko so šle za dokapitalizacijo milijarde”. Kot da je nadobudni mladi politik, ki hoče spremeniti svet, ne pa človek, ki že desetletje in pol soustvarja politiko. Alenka Bratušek, ki se je osredotočila na isto sfero volivcev, ga je seveda upravičeno vprašala, kaj pa je delal do zdaj, da je stanje takšno, kot je. Pameten politik, ki je del starega establišmenta, ne bo nikoli drezal v truplo, ki ga je sam pomagal ustreliti.

Da koalicija ni več stabilna. Ne glede na to, da so se poslanci Levice tudi tokrat – klub očitni antipatiji do Erjavca – odločili, da bi raje še dve leti prejemali plačo, kot pa tvegali s predčasnimi volitvami, je ta koalicija na razpotju. Politično šopirjenje Mesca je razumljivo – zdaj niso le nadkoalicijski krmarji koalicije, ki je delila socialistične bombončke, ampak tudi koalicije, ki je prodala NLB in Abanko. Pravi čas so se zavedali, da ne glede na to, kaj govorijo v javnosti, to ne bo dobro vplivalo na jedro njihovega elektorata. Čeprav bojda predstavljajo delavski razred, so rezultati volitev več kot konkludentno pokazali, da je center njihove moči v najrazvitejših delih Slovenije. Med etatisti, ki si želijo velike, politkomisarske države, ker tudi imajo kaj od nje – jugonostalgični verniki v socialistično samupravljanje, ki vsako leto z mercedesom na Titov rojstni dan romajo v Kumrovec, in mladi kaviar socialisti v Piranu in Ljubljani s Chejevo majico in slogani ali tatuji “Power to the people!”, ki sanjajo o demokratičnem socializmu, kjer bi bilo vse tako, kot je bilo leta 1945, ko je njihova babica demokratično socialistično “priposestvovala” veliko meščansko vilo. Taki ljudje ne bodo odpustili, da se razprodaja premoženje, ki ga vidijo kot kapitalsko središče novega razreda, kateremu pripadajo. Nadkoalicijska Levica bo na tiho seveda še zmeraj sodelovala z vlado, to je gotovo. A več padlih zakonov utegne koalicijo narediti disfunkcionalno. Če seveda Matej Tonin res ne naredi političnega samomora, ki  ga je – upam, da s figo v žepu – napovedal.

Poskrbimo za pravo svobodo
Šarčeva težava je tudi kup izrabljenih liberalnih strank, katerih poslanci znajo biti tudi samostojno nepredvidljivi. Sploh takšni, ki vidijo, da bo njihove kariere najbrž konec, če se nekaj drastično ne spremeni. Poleg tega med strankami poteka surov boj za izplen položajev na državni in evropski ravni – edinega pravega razloga obstoja slovenske politike. Kako bo krotil pet socialistično sorodnih, a vendarle navidezno različnih strank, vsako s svojo računico, medtem ko bodo prej kot slej prisiljeni zagristi v nekaj bolj kislih reformnih jabolk ali se celo spopasti s prvim valom prihajajoče recesije? Se že veselim slaboumnih šarcizmov, ki bodo leteli kot nadomestilo za resnično politiko in vizijo vodenja države! Poletje bo vroče, jesen pa zna biti mokra.

Da je slovenska vojska žrtev. Pa ne Erjavca. Ne Levice. Ne Šarca, ki se mu ne očitno sanja, kaj se dogaja, saj vsakič, ko ga vprašajo kaj o obrambi, govori tako kot šolar, ki ni prebral romana, ampak le dvo-listni šnelkurs, zdaj pa mora v šoli povedati obnovo. Niti ne te koalicije. Sile, ki uničujejo našo vojsko, so globlje in veliko bolj zlovešče od dnevne politike. So del neke dolgoročne sistemske kontinuitete rahljanja jedra naše suverenosti – naše obrambe. Vojska je ponižana. Če je še leta 2017 dobila nezadostno oceno za vojno stanje in dobro za obdobje miru, je leta 2018 zopet pogrnila v pripravljenosti na vojno, ocena za obdobje miru pa se je še poslabšala (na zadostno) – kako hitro smo pozabili na ta podatek, ki je le nekaj mesecev nazaj polnil naslovnice. Nismo kupili osemkolesnih boxterjev zaradi “napak v proceduri”. Čevlji naših vojakov na Natovi misiji razpadajo pri nizkih norveških temperaturah (Slovenian quality!). Plače vojakov so tako demotivacijske, da se za ta poklic, ki ima tudi sicer omejen rok trajanja, odločajo le redki, tisti, ki pa se, pa to počno bolj iz ljubezni do domovine kot zaradi zaslužka. Postajamo nezanesljiva članica Nata. Taka, katere državniki raje hodijo v Moskvo kot v Washington, in taka, da raje ob Ruski kapelici gostimo predstavnike ruske mafije, zbrane okoli dona Vladimirja. Bolj polzimo iz Natove kontinuitete, bolj smo v šapah ruskega medveda, in prav to si nekateri želijo. Tisti, ki jim osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila intimna opcija. Vse politične igre, ki se igrajo na dnevni ravni, so v resnici nepomembne. Pomemben je trend. Trend postopnega propadanja, načrtnega smešenja, poniževanja. In ja – tudi odstavljanja prozahodnih poveljnikov. Zahod nas ne potrebuje, kvečjemu nas vsaj še tolerira, a vsak dan manj, saj je skoraj nemogoče, da naša antizahodna retorika ne bi kdaj pa kdaj piarovsko ali pa vsaj skrito diplomatsko pljusknila tudi onkraj naših meja. Moskva pa čaka in čaka. Če nas je tudi neformalno izgubila 25. junija 1991 … nas je pripravljena zopet sprejeti v svoj svet avtokracije, brezupa, revščine in životarjenja. Saj veste, da je bil spor med Stalinom in Titom pretežno le predstava za zahodne oči, in da je FLRJ in pozneje SFRJ v Združenih narodih zmeraj glasovala enako kot Sovjetska zveza. No, poskrbimo za to, da 25. junij 1991 čez 30 let ne bo le še ena predstava za javnost, ampak prvi korak v resnično svobodo …

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...