fbpx

Slovenca, ki je umrl star 25 let, so pokopali pri 75-ih

Slika je simbolična. Foto: Pixabay

Ko se pri vsakodnevnih opravkih ozrem okoli sebe, pogosto opazim, da so ljudje – ne glede na starost – nekako mrtvi. Da iz njih ne sije nobena radost, da njihov korak ni lahkoten, pogled je usmerjen v tla, z obraza pa veje nekakšna žalost, potrtost. In iz oči? Naveličanost.

Česa smo Slovenci tako naveličani? Kje smo na poti življenja izgubili svoje sanje, upanje, ambicioznost, želje in pogum biti drugačni? Katere okoliščine nas tako obremenjujejo in obtežujejo?

Če podrobno prisluhnete pogovorom neznanih ljudi na avtobusu, na hodnikih, v čakalnicah (da ne omenjam tistih v ambulanti) … boste slišali zelo različne tematike, a običajno z enim skupnim imenovalcem –pritoževanjem. Po domače: jamranjem. Nekaterim je ta slovenski šport (poleg obrekovanja ali po domače šimfanja) tako rekoč prišel že v kri. Ni zadeve, kjer ne bi našli nekaj slabega. Če bi človek takole pavšalno rekel, je v Sloveniji to nekakšno stanje duha. Tako pač je, takšni pač smo. Morda bi kdo lahko dobil celo idejo, da so takšni kar vsi ljudje.

Kdo si želi sprememb in kdo se želi spremeniti
A vsak, ki je imel priložnost obiskati druge države, se je lahko na lastne oči in ušesa prepričal, da to ne drži. Da obstajajo narodi, kjer si ljudje pomagajo, se spodbujajo, iščejo pozitive stvari in se nekako zanašajo nase. Obstajajo ljudje, ki jim spremembe ne pomenijo katastrofe. Ki si upajo povzdigniti glas in v državi zahtevati spremembe. Saj poznate to anekdoto: Nek zelo moder mož je vprašal množico ljudi: “Kdo si želi sprememb?” In vsi so dvignili roko. Nato je vprašal še enkrat: “Kdo se želi spremeniti?” In roke so obvisele ob telesih ljudi.

Roke večine Slovencev so trdno priklenjene ob telesa. Vsi hočemo spremembe, a tako malo se jih je pripravljenih spremeniti! Toliko je možnosti, kaj bi lahko postali. Vsak Slovenec posebej in skupaj kot narod. Ali je res potrebno spakirati kovčke in oditi v drugo državo, da postane življenje lepše? Zakaj pa tukaj, na teh 25 tisoč kvadratnih kilometrih, kolikor jih Slovenija premore, tako radi ostajamo v coni udobja …? In jamramo. Tako zelo, da se iz nas norčuje sam predsednik vlade in si piše napise, da on ne jamra, ampak išče rešitve (še pomnite?).

Kdaj bo dovolj?
Javne ankete različnih medijskih hiš vsak mesec znova kažejo, da je s trenutno vlado zadovoljna le še peščica ljudi. Da sodstvu Slovenci sploh več ne zaupamo (in po podatkih poročil Evropske komisije imamo za to povsem legitimne razloge) in da je zdravstvo prepleteno s korupcijskimi mrežami. Da se v stanje na področju sociale in zaposlitvenih možnosti sploh ne spuščamo. Ampak kaj se zgodi? Nič. Slovenci ne spremenimo nič. Ne razmislimo o svojih vrednotah, o tem, kakšno okolje si želimo, v kakšnih odnosih bi radi živeli, kakšne pogoje življenja bi radi imeli. Jamramo, ob tem pa nam roke (za spremembe) dalje visijo ob telesu – z njimi pa iz nas odteka vse veselje in življenjska energija. Nemočno opazujemo nespremenjene okoliščine, imamo še več razlogov za jamranje in začarani krog našega življenja se ponavlja. Kdaj ga bomo pripravljeni presekati?

Če bi človeku iz telesa odteklo veliko krvi, bi fizično umrl. Kaj pa se zgodi s človekom, iz katerega odteče veliko življenjske energije? Psihično umre. Veliko Slovencev psihično umre zelo zgodaj, nekateri že pri dobrih 25 letih. Le njihov pogreb je 50 let kasneje.

Anja Dangubič