Trideset let po kolapsu komunističnega, totalitarnega sistema in vzpostavitvi demokracije v Sloveniji, obletnico bomo praznovali 10. maja, imam neprijeten občutek, da se nedemokratične težnje pri nas krepijo. Še posebej pa se je ta občutek okrepil po odstopu Marjana Šarca in ob pogovorih, ali naj gremo Slovenci po dobrem letu dni ponovno na predčasne volitve ali pa je smiselno in možno oblikovati novo vlado.
Ker je občutek nekaj zelo individualnega, smatram, da je prav, preden s to kolumno nadaljujem, povem nekaj stavkov o sebi. V politiko me je pritegnila slovenska pomlad in na ustanovnem kongresu 1989 sem se pridružil SDZ. Procesi razdruževanja in združevanja so me kasneje vodili v SKD in končno v SLS. Aktivno sem sodeloval v Demosu, dokler je ta obstajal in v prelomnih dogodkih 1991 vodil njegov mestni odbor v Ljubljani. Nikoli pa nisem bil član SDS. S to stranko sem in smo sodelovali pri bistvenih projektih demokratizacije, osamosvajanja in vstopanja v evro-atlantske povezave najprej v okviru Demosa in kasneje na bilateralni bazi. Pri določenih vprašanjih so se naši pogledi tudi razhajali, vedno pa sem cenil prispevek te stranke in njenih vodilnih članov, tu bi spomnil samo na dr. Jožeta Pučnika in Janeza Janšo k, recimo temu, evropeizaciji Slovenije. Zato mislim, da mi “insiderstva” nihče ne more očitati.
Prve po mojem mnenju za vsako delujočo demokracijo nesprejemljive trende in pristope sem zaznal že med državnozborskimi volitvami lansko leto. Večina strank takrat še bodoče Šarčeve koalicije, si je prizadevala tudi ob podpori tako imenovanih “mainstream” medijev SDS izriniti iz prostora demokratičnih strank in jo potisniti v vlogo, kot jo ima v Nemčiji fašistoidna AfD. Za to sicer ni bilo nikakršnega racionalnega razloga, vendar so se protagonisti te anti-SDS kampanje očitno naslanjali na znano »pravilo« nemškega, nacističnega ministra za propagando Goebbelsa, da če neko laž dovoljkrat ponoviš, postane resnica in so upali, da bodo v nedemokratično deformiranem slovenskem političnem prostoru lahko oblikovali svojo vlado. V tem so tudi uspeli, čeprav le za kratek čas.
Levo-desne koalicije so del demokratičnega sveta
V nekem demokratičnem političnem prostoru bo vedno obstajalo več strank. Demokratične stranke bodo imele skupno zavzemanje za svobodnega posameznika, ki mora biti enakopraven z vsemi drugimi državljani znotraj posamezne države in tudi zveze držav, kot je npr. EU, kjer ta obstaja, razlikovale pa se bodo v svojih prioritetah. Vendar po sami definiciji te razlike niso tako velike, da bi preprečevale njihovo medsebojno usklajevanje in sodelovanje. Primer, ki to trditev potrjuje, je danes najuspešnejša evropska država Nemčija. V njej so praviloma na oblasti desno-leve ali levo-desne vlade. Eni drugih ne demonizirajo, ampak med seboj sodelujejo v korist vseh nemških državljanov in ostale EU. Zato tudi je Nemčija tam, kjer je. Jasno je, da tudi v delujočih demokracijah obstajajo nedemokratične stranke, kot je v Nemčiji npr. AfD. Te se v svojih programih jasno zavzemajo za omejevanje svobode posameznika in vseh državljanov ne obravnavajo enako pod pretvezo nekih “višjih” interesov. Če sedaj na osnovi teh kriterijev racionalno ocenjujemo SDS, je popolnoma nesporno, da sodi v krog demokratičnih strank. Torej je vsako njeno izrivanje iz prostora demokratičnih strank v celoti neupravičeno in za Slovenijo škodljivo, nevredno demokratično mislečih ljudi.
Tako kot v zadnjem času v Sloveniji pogrešam osnovne principe demokratične družbe, kot sta pogovor, dogovor in iskanje najustreznejših rešitev znotraj demokratične, pluralne družbe, pa v istem času opažam tudi druge dogodke, ki niso skladni s principi demokratične družbe. Naj omenim samo dva. Prvi je govor Ervina Fritza v Dražgošah. Trdno verjamem, da njegove vizije in izražena stališča niso skladna z osnovnimi principi demokracije. Zato mi aplavz, ki ga je bil deležen, vzbuja resno skrb za slovensko demokracijo. Drugi tak dogodek je državni pogreb Janeza Stanovnika, vidnega predstavnika totalitarnega komunističnega sistema, soodgovornega za njegovo kratenje človekovih pravic in svobode. Nisem prepričan, da se pobudniki in organizatorji tega državnega pogreba zavedajo, komu in čemu lahko dá demokratična družba priznanje in komu ali čemu ne. Skrb mi vzbuja, da na te dogodke ni bilo skoraj nikakršnega odziva slovenske javnosti, čeprav bi se morali zavedati, da nam demokracija ni zagotovljena enkrat za vselej, ampak da moramo z njo živeti, se zanjo zavzemati danes in jutri.
Indeks demokratičnosti v času Janševe vlade najvišji
Resnično sem upal, da bo z odstopom bivšega predsednika vlade “Goebbelsovska” politika nekih strank in posameznikov do SDS prenehala ali se vsaj umirila in da bo dano več možnosti za konstruktivno iskanje za Slovenijo in Slovence optimalnih rešitev. Zgodilo pa se je ravno obratno. Nekateri posamezniki in stranke so svojo neupravičeno kampanjo izrivanja SDS iz demokratičnega prostora še zaostrili. K že napisanim argumentom, kako je ta kampanja abotna in za Slovenijo škodljiva, bi na koncu dodal samo še enega. Pri tem bom skušal biti kar se da objektiven. Zato bom posegel po podatkih, ki jih je pripravila raziskovalna skupina uglednega angleškega časopisa Economist in so zbrani v poročilu Indeks demokratičnosti 2019 (Democracy Index – DI). V času tako imenovane prve Janševe vlade v letih 2004–2008 je DI za Slovenijo znašal 7,96/10. Potem pa se je počasi, a vztrajno slabšal in je dosegel najslabšo vrednost 7,50 ravno v času vlade Marjana Šarca in LMŠ. Ta slednja ocena Slovenijo uvršča v skupino držav z demokracijami z napako (Flawed Democracies). Res je neodgovorno in skrb vzbujajoče, če tisti, ki je odgovoren za najslabši DI Slovenije, izriva iz demokratičnega prostora tistega, ki je dobil najboljšo oceno.
Naj zaključim z ugotovitvijo, da v nobeni od tradicionalnih evropskih demokracij trenutno nimamo enostrankarske vlade. Povsod vladajo koalicije. Edini smiseln kriterij za oblikovanje teh koalicij je sposobnost vlad uspešno razreševati aktualne probleme. Resnično upam, da se bodo tudi pri nas v Sloveniji nekateri spomnili, da je potrebno najprej pomesti pred lastnim pragom in nato pristopili k oblikovanju operativno sposobne vlade. Za enkrat sicer samo upam, mogoče pa le ne bo zaman.
dr. Andrej Umek