fbpx

Smo nacionalisti. Je to kaj slabega!?

Miro Petek

Končal se je Slovenski knjižni sejem, ki je na ogled postavil precej dobrih knjig v slovenskem jeziku, v Cankarjevem domu pa se je gnetlo več ljudi kot ob novoletnih stojnicah. In to je dobro. Hkrati pa je sejem poslal zelo pomembno sporočilo, ki pa je bolj slabo: Slovenci vse manj beremo. Po letih rasti v številu izdanih knjig v slovenskem jeziku in naraščanju števila bralcev v knjižnicah imamo sedaj opravka s padcem ali stagnacijo. Seveda je ob tem treba dodati, da je bilo v treh nadstropjih Cankarjevega doma videti tudi obilo poceni in cenenih reproduciranih knjig in natisnjenega kiča, vendar je bila vsaj izbira: dovolj za tiste, ki znajo ceniti dobro, ki so zmožni razsojanja in razločevanja, precej pa tudi za tiste, ki jim je bliže tiskani kič.

Slovenija je v zadnjih letih stopila v okvir množične družbe, ki noče kulture, ampak želi predvsem zabavo. Mediji in zabavna industrija nam vsiljujejo cenene dobrine zabavne industrije, da bi nam zapolnili prosti čas, ki v resnici postaja prazni čas. Kulturne potrebe izginjajo iz agende množic, čeprav se bomo ob naslednjem kulturnem prazniku spet hvalisavo slepili, koliko damo na kulturo in za kulturo in kako imamo celo edini v Evropi praznik kulture. Potrošništvo, ki nam ga je vcepila agresivna potrošniška industrija, nenasitno polni trgovska središča, zato je bil na predvečer te prednovoletne histerije tako dobrodošel sejem knjig, da smo se lahko vsaj malo potolažili, da se potrošništvo vendarle ni inkorporiralo v prav vse pore slovenske družbe. Na tem področju pa bo očitno prišlo do razslojevanja, ko bo sicer ozek sloj ljudi posegal po umetnosti in kulturi in bo to znal ceniti in v tem uživati, ter množice, ki jih bo zanimala množična zabava.

V Sloveniji smo priča razprodaji kulturnih in moralnih vrednot. Zanemarjanju rabe slovenskega jezika smo priča na vsakem koraku. V marsikateri restavraciji po Sloveniji nas natakarji ne nagovarjajo več v slovenskem jeziku, če nas nagovorijo po turško, rusko, italijansko, kitajsko ali srbsko, to sploh ni več izjema. Politika je povsem gluha in slepa, leva politika je izgubila občutek, da je slovenski jezik naša temeljna vrednota, na kateri smo gradili svoj obstoj in tudi samostojno Slovenijo. Če se samo sprehodimo po seznamu, kdo vse je bil v zadnjih letih na položaju ministra za kulturo, potem takšno stanje tudi ni čudno. Ljubezni do slovenskega jezika in slovenske kulture v zdajšnji vladajoči eliti ne moremo pričakovati, kajti aktualna koalicija je zgrajena izključno na koristoljubju. Današnji minister za kulturo pa je še vedno v ilegali, neznan, neprepoznaven, neodziven.

Ustavno sodišče razveljavilo zakon o kvotah slovenske glasbe
Če stopimo iz visoke umetnosti in kulture v sfero popularne kulture, bomo hitro spoznali, da tam stanje ni nič drugačno. Ustavno sodišče je nedavno razveljavilo medijski zakon v tistem členu, ki govori o kvotah slovenske glasbe, ki se mora predvajati na komercialnih radijskih postajah. Takšno odločitev smo lahko pričakovali, kajti ta novela zakona je bila mimohod. Kvote niso rešitev za slovensko glasbo. Obstaja tudi A radio, ki vrti samo slovensko glasbo, in so radijske postaje, ki vrtijo samo ali pretežno tujo glasbo. Rešitev bi bila, da se glasbi slovenskih avtorjev in glasbi v slovenskem jeziku pomaga, da bi preživela. Čuden birokratski okosteneli organ, Urad RS za intelektualno lastnino, na primer Sazasu ne dovoljuje več, da bi del denarja namenil za sklad za ustvarjalnost oziroma bogatitev repertoarja slovenskih glasbenikov, češ da tega ne dovoljuje zakon. Ta zakon tega tudi ne prepoveduje, toda na tem uradu, ki sodi pod pristojnost gospodarskega ministrstva, so politiko v zadnjih letih vodili Špela Kučan, Jurij Žurej, Klemen Grošelj in podobni osebki z znanim političnim potnim listom. Še nekaj let in Sazas bo tujim avtorjem nakazoval kakšnih 80 odstotkov zbranega denarja od avtorskih pravic, kajti slovenske radijske postaje vrtijo pretežno balkansko ali angleško glasbo. Razlog? Menda imajo ljudje to radi, menda je slovenska glasba zanič. Morda pa ljudje nimajo možnosti spoznati, da tudi pri nas lahko nastaja dobra glasba? To le za razmislek v teh dneh, ko bodo slovenski trgi okupirani z mitingi najrazličnejših in raznorodnih balkanskih izvajalcev.

Če podpiramo slovensko literaturo, če podpiramo slovensko glasbo, če smo zaskrbljeni za slovenski jezik, če nam ni vseeno za slovenski narod, če nas v tem globalnem kotlu skrbi za slovensko kulturo na splošno, smo potem nacionalisti? Če je to nacionalizem, potem smo na to ponosni. Kajti, kaj pa je to slabega?

Miro Petek