Socialistični mit: Enako plačilo za enako delo

Datum:

Levičarji razširjajo mit, da je njihov ideolog Karl Marx delal tri do štiri dni brez spanca in bil zato zelo bolehen. Kar naj bi bil tudi razlog, da je izdal samo prvi zvezek Kapitala (Das Kapital). Kriva naj bi bila hrana. No, ob njegovi ultimativni prehrani, ki je temeljila na “vrhunskih jedeh, dimljenih ribah, kaviarju in kislih kumaricah, skupaj z vinom Moselle, pivom in likerji”, kot Marxove navade opisuje Gareth Stedman Jones s Kraljeve akademije v Londonu, človek resnično težko ostane zdrav. Resnica je veliko bolj banalna. Marx se je potem, ko je več desetletij beležil življenje delavcev in prikazoval, kako je njihovo življenje v najnaprednejši državi na svetu težko, znašel pred nepremostljivimi intelektualnimi ovirami, saj se je njegova teorija o konfliktu dela in kapitala sproti sesuvala. In v takih primerih se je seveda najboljše sklicevati na bolezen, ki ga očitno ni ovirala, da ne bi objavljal nekatera druga besedila.

A mit se je kljub temu ohranil do današnji dni. Če samo malo pobrskate po spletnih straneh Židanove SD in Meščeve Levice, pregledate njihove Twitter in Facebook profile, je vse polno marksističnih floskul o socializmu, ki bo razrešil vse težave, ter o odmirajočem kapitalizmu in zlobnih kapitalistih. A vsi vedno znova trčijo ob intelektualno omejenost marksizma, ki je zgolj retorika. Za njih je nerešljiva “uganka” naslednja: spreminjanje ponudbe in povpraševanja sicer pojasnjuje, zakaj se blago poceni ali podraži, ne pojasnijo pa, zakaj je ravnotežje med cenami tako, kot je. Na primer, zakaj so borovnice dražje od hrušk? Ali zakaj dva uslužbenca, ki delata na istem delovnem mestu, imata isti habilitacijski naziv in pristojnosti, opravljata isto delo in naloge, prejmeta različno plačo. Da bi to pojasnili, se kot Marx zatečejo k “delovni teoriji vrednosti”, kar pomeni, da ceno določa vloženo delo, kar seveda pokaže, da ima kapitalizem izrazito izkoriščevalski značaj.

Takole je pred leti zapisal Franci Pivec, nekdanji sodelavec Staneta Dolanca: “Delavec s pomočjo produkcijskih sredstev v kapitalistovi lasti proizvaja blago, ki je kapitalistova last in ga le-ta “realizira” na trgu po vrednosti, ki je višja od proizvodnih stroškov in kapitalistu prinaša “presežno vrednost”. Ta “profit” ni rezultat čaranja na trgu, ampak je posledica izkoriščanja delavcev v proizvodnem procesu, kar je dokazano z “delovno teorijo vrednosti”. Marx v kapitalističnem produkcijskem načinu odkriva njegova notranja protislovja – koncentracija lastnine in padajoča profitna stopnja – kar nakazuje konec kapitalizma.”

Postali bomo enaki v revščini
Da bi razumeli levičarsko zablodo o delovni teoriji vrednosti, ki je zelo priročno orožje v njihovem svetem pravičniškem boju, si oglejmo primer dostave paketa iz Kranja v Ljubljano. Naročniku je popolnoma vseeno, kdo mu bo paket dostavil, zanj je pomembno le, da ga dobi do konca dneva in je za to storitev pripravljen odšteti 15 evrov. Odzovejo se trije dostavljavci. Prvi je motorist, ki paket dostavi in se vrne nazaj v eni uri; drugi je kolesar, ki paket dostavi in se vrne v dveh urah; tretji je pešec, ki paket dostavi in se vrne v osmih urah. Kaj je zdaj delovna teorija vrednosti? Marksisti pravijo, da vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. Torej ima največjo vrednost delo tistega dostavljavca, ki je paket dostavil peš. Kolesar dela dvakrat več kot motorist, pešec štirikrat več kot kolesar in osemkrat več kot motorist. Za slovenske častilce Marxa pa plačilo seveda ni pošteno: naročnik kolesarja dvakrat bolj izkoristi kot motorista, ki bi ga moral plačati 30 evrov. Podobno je s pešcem, ki bi moral dobiti 120 evrov, da bi bil pošteno plačan. On je namreč pošteno hodil osem ur in edino pošteno plačilo bi bilo osemkrat večje plačilo, saj je za dostavo delal osemkrat več kot motorist.

Upam, da ni treba posebej razlagati, zakaj so bili Iskrini televizorji v nekdanji Jugoslaviji dvakrat, trikrat dražji kot tisti v bližnji Italiji. Ampak socialistom se to nikakor ne da dopovedati. Zato se bojte tistih, ki obljubljajo enako (pošteno) plačilo za enako delo. Postali bomo enaki v revščini.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...