Še skoraj 30 let po razpadu komunistične Jugoslavije mit o deželi, kjer sta se cedila med in mleko, ne pojenja. A kakor se vedno na koncu izkaže, so rožnate podobe stare države samo skupek spominov lastne mladosti in ne resnično prepričanje v boljše čase stare “Juge”. V nadaljevanju izpostavljamo nekatera verodostojna dejstva.
“Pravijo, da se je nekoč živelo bolje, kako je bil boljši življenjski standard, kako se je lahko z eno plačo šlo na morje, kako so bile šole brezplačne in vsi so imeli zdravstveno zavarovanje, kako so vsi otroci hodili v vrtec, kako je vsak dobil stanovanje od firme in kako je danes vse drugače,” opiše nostalgijo za navidezno Jugoslavijo novinar oddaje Mreža in dodaja, da z roko v roki s sliko o nostalgični Jugoslaviji hodi še pesimistična podoba današnje družbe, kjer “je manj dela in več kriminala, danes vlada negotovost, ljudje pa se na vsakem vogalu pobijajo med seboj ter umirajo v prometnih nesrečah. Mar je res tako?”
Idilična slika Jugoslavije se razbije že ob prvem pogledu na statistiko, ki za razliko od časopisnih naslovnic kaže realno sliko. Ta namreč razkriva, da je delež brezposelnih v osemdesetih letih samo na Kosovu dosegla 57 odstotkov, v BiH po letu 1983 ni nikoli padla pod 20 odstotkov. V celi državi pa je obstajala še ogromna skrita brezposelnost, kjer so številni, ki so imeli delo, predstavljali tehnološki višek. Tega je bilo največ znotraj velikih sistemov. A takih podatkov ni bilo zaslediti v dnevnih novicah, saj so bile te vedno pod nadzorom vladajoče politike, tja so namreč spadale le idilične predstave o delavskem paradižu in odpiranju novih delovnih mest.
Sredi osemdesetih let, ko ej udarila huda gospodarska kriza, je bilo kar 60 odstotkov vseh brezposelnih mlajših od 25 let. Redki, ki so dobili službo, so do nje prišli prek zvez, medtem ko so ostali množično silili v tujino, v Nemčijo. Tisti, ki so ostali v Jugoslaviji so životarili ob mizerni plači. Povprečna plača v osemdesetih letih je bila tako bedna, da se je njeno resnično stanje skušalo prikrivati z različnimi socialnimi dodatki.
Jugoslovanski bankrot
Slabo poslovanje podjetij se je le redko omenjalo v javnosti. Nerealna slika bajnega jugoslovanskega bogastva je nastala v času sedemdesetih let, ko se je komunistična država začela na veliko zadolževati. Na začetku je šlo v redu zaradi nizke obrestne mere. A kmalu je obrestna mera zaradi spremembe ameriške monetarne politike presegla stopnje, ki si jo je Jugoslavija lahko privoščila. Stanje je bilo tako katastrofalno, da je bila država leta 1983 prisiljena v bankrot. Nekaj, kar jugoslovanski časniki niso nikoli obešali na veliki zvon.
V javnosti obstaja neke vrste prepričanje, da je od propada skupne jugoslovanske države kriminal vedno bolj prisoten. A kar je treba poudariti, gre samo za stvar percepcije. Večina medijev danes sledi formatu črne kronike, kar pomeni, da naslovnice ponavadi zasedajo ravno težki zločini. V Jugoslaviji je bil delavec kralj časopisnih strani. O kriminalu, čeprav ga je bilo dovolj na vsakem koraku, se ni poročalo. Edino, kar se je uspelo prebiti v časopis, so bili zapisi o malih žeparjih ali prevelikih vandalih, ki jih ni bilo mogoče prikriti. Zgovoren podatek je, da že od 1980 naprej število umorov vztrajno pada.
Ivan Šokić