Sovražni govor – največja nevarnost (levi) civilizaciji

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Živimo v najnevarnejših časih, odkar obstajamo kot država. Pravzaprav živimo v še nevarnejših časih kot pred osamosvojitvijo – še od takrat, ko smo bili le etnična skupina, v upanju na evroatlantsko prihodnost. Smo v obdobju kot leta 1941, v tistih kritičnih trenutkih, preden smo (ne po svoji krivdi, predvsem zaradi Hitlerjeve izdaje Stalina) za 4 desetletja postali del nesvobodnega sveta. Naša najbolj sveta človekova pravica je napadena. Želijo nas utišati.

“Svoboda govora je vrednota in se je ne sme zlorabljati v politične namene, tako kot to počnejo nekateri ‘novinarji v službi resnice’. Posebno odgovornost za širjenje laži imajo politiki, ki se za tem skrivajo. Sramotno!” To je pred nekaj dnevi zapisala slovenska poslanka v Evropskem parlamentu Tanja Fajon, ob sliki karikature Janeza Janše, ki “leze” iz televizije, na kateri se vrti program Nova24TV. Še pred njo je zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije – hudodelskega združenja kvazisocialističnih kriminalcev, ki je za preprečitev rušenja notranje-politične harmonije in dušenje nacionalističnih tendenc pogosto tudi morila po svetu – na Ilovi Gori sredi še ene orgije praznovanja zmage stalinistov povedal, da “sovražni govor ogroža mir”. Spletni aktivist Domen Savič državne družbe v imenu nas vseh (saj smo vsi “ljudski” lastniki, kajne?) hujska, da ne smejo oglaševati na ideološko sporni Nova24TV. Mediji v lasti levih tajkunov mu podajajo roko in špekulirajo, ali državni Telekom že izgublja naročnike, ker oglašuje v “spornem” mediju.

Slišijo se odmevi kumrovškega samodržca, ko je grmel: “Nećemo nikome dozvoliti, da nam dira i da ruje iznutra, da se ruši to bratstvo i jedinstvo.” Takrat je bil tisti govor tiha smrtna obsodba za marsikaterega skritega domačega aktivista in političnega disidenta, živečega v tujini. Zadnji med prvimi slovenskimi komunisti, podobno kot njegov ideološki oče, organom pregona daje subtilna navodila, na kakšen način in s kakšno intenzivnostjo naj se preganja “sovražni govor”. Slovenska evroposlanka, ki nas kot narod, državo in kulturo predstavlja na mednarodnem parketu, povsem totalitaristično izpostavlja desno sredinsko stranko in edini domači medij, ki ni kontaminiran z njeno politično opcijo, ter ju družno, brez argumentov, obtožuje laži in širjenja sovražnega govora. Tudi ko jo na Twitterju vidni član njene lastne stranke pozove, naj specificira svoje obtožbe, se ne odzove. Dovolj je bil izvirni tvit. Tistega si bodo ljudje zapomnili. Tistega bodo ponavljali. Po stari moskovski šoli. Tako kot je Ukrajina med Slovenci (in drugimi narodi pod vplivom sistemske rusofilije) že zdavnaj postala fašistoidna tvorba, odkar so publikacije ruskih propagandnih strojev začele ukrajinsko revolucijo predstavljati kot upor novodobnih fašistov proti edini pravi, legitimni pro-ruski vladi.

Konservativni analitik Ben Shapiro je zelo jedrnato odgovoril slovenskemu skrajno levičarskemu aktivistu, ko mu je ta na enem njegovih predavanj začel nizati “studio city dejstva”, med drugim, da sovražni govor ni svobodni govor. Edina zares upravičena omejitev pravice do svobodnega izražanja je poziv h konkretnemu nasilju. Kdor hoče omejevati druge oblike svobode govora, je fašist, mu je Shapiro odgovoril na “dejstvo”. V državi, ki svobodo govora jemlje kot osnovno človekovo pravico, so takšne besede skoraj nepotrebne – ker so same po sebi umevne in ustrezno ustavno zaščitene (v ZDA s prvim amandmajem ustave).  Shapiro je le povzel ameriško sodno prakso, ki ne pozna kazenskega pregona sovražnega govora v smislu slovenskega 297. člena kazenskega zakonika, razen ko gre za neposredni poziv k nasilju.

Zato se v ameriški pravni praksi ne sankcionira zapis: “89 % Pakistancev verjame, da je kamenjanje do smrti primerna kazen za zakonsko nezvestobo.” Teoretično pa bi se lahko preganjal zapis: “Pobijmo vse muslimane!” V Sloveniji bi se lahko oba in poznavajoč slovensko pravno prakso bi moral obtoženec prehoditi kar nekaj sodnih instanc, preden bi dokazal, da je poved “89 % Pakistancev verjame, da je kamenjanje do smrti primerna kazen za zakonsko nezvestobo” le povzetek znanstveno relevantnih raziskav.

Oblast, ki vlada s prevaro, nujno potrebuje absolutno prevlado nad sredstvi javnega obveščanja in sodišči
V deželi, kjer smo bili 46 let pod represijo totalitarne oblasti, kjer je bila svoboda govora povsem tuj koncept, kot narod še nismo internalizirali njene vrednosti. Zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ je med drugim določal zaporno kazen do desetih let za tistega, ki je pozival ali ščuval k rušenju oblasti ali pa je s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi. Le skupina ljudi, ki je oblast prevzela pod pretvezo legitimnosti, potem pa tudi vladala, zavedajoč se, da deluje kot dobro organizirana hudodelska družba, bo tako drastično omejila svobodo govora. Kot je rekel Ivan Maček – Matija: “Če bi ljudje vedeli, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, bi bili na drugi strani, bili bi naši Sovražniki.” On ni povedal resnice, ker je bil oportunist, ki je za lagodno življenje raje prodal svoj narod in rojake. Vsi pa niso bili taki. Nekateri bi povedali, da stvari niso takšne, kot bi morale biti. Da je s to eksotično rusko ideologijo nekaj narobe. Da tej ideologiji ni pretirano do proletariata, ampak na skrivaj stremi k še bolj koncentrirani akumulaciji kapitala pri posameznih oligarhih, kot pa je bila navada v zgodnjem liberalnem kapitalizmu 19 stoletja. Take pa je bilo potrebno nujno utišati. Ker je bilo seme slovenskega komunizma zasejano s prevaro, se je v tem slogu tudi nadaljevalo. Oblast, ki vlada s prevaro, nujno potrebuje absolutno prevlado nad sredstvi javnega obveščanja  in sodišči.

Milan Kučan in Ivan Maček – Matija si podajata roke. (Foto: Demokracija)

Nalijmo si čistega vina. Kaj si v resnici želijo Milan Kučan, Tanja Fajon in Domen Savič? Si želijo družbo, v kateri bo prepovedano žaliti? Družbo, kjer se bo sankcioniralo objavljanje nepreverjenih dejstev?

Gre za ideološko tekmo, ki jo želijo dobiti tako, da demonizirajo medije, ki jih prvič po pol stoletja nimajo povsem pod svojo kontrolo
Težko. Nobenega od trojice ni motilo, ko je Svetlana Makarović rekla, da je katoličane treba sovražiti. Ni jih motilo, ko je poslanec državnega zbora grozil podjetnikom z nacionalizacijo njihovega premoženja. Ni jih motilo, ko je Ivo Godnič pošiljal ljudi v rov Svete Barbare, niti ko je predsednik republike tam pokopane nesrečnike označil za drugorazredno temo. Ko je blaznež Jožetu Možini grozil, da bi ga rad povozil na prehodu za pešce, so bili tiho. Ko ga je drugi blaznež fizično pričakal pred vhodom v RTVS, so se pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Tudi očitne laži in prikrajanje resnic jih niso motile. Marjan Šarec se je debelo zlagal, da se ni pogovarjal z Janezom Janšo, in bil na laži sredi pogovorne oddaje v živo ujet. Črički. Novinarka RTV je skušala na javni televiziji nič kaj subtilno glavno opozicijsko stranko obtožiti, da vzpostavlja paravojaške milice, na podlagi slik iz proslave, njena stanovska kolegica je naredila vse, da bi Šiškovo socialistično vardo povezala s SDS in jo nato kot dopolnilo pravljici o vojski SDS prodala kot svarilo pred poskusom bodočega vojaškega udara slovenskega neofašizma. Nobenih argumentov, nobenih dokazov … a hkrati nobenih protestov levičarskih varuhov slovenske “resnice”. Zelo očitno je, da je politična akcija SovražniGovor2018 naperjena, ne pretežno, ampak ekskluzivno, proti desnim medijem, desnim politikom in desnim mislim nasploh. Ne gre za boj proti nestrpnosti. Gre za ideološko tekmo, ki jo želijo dobiti tako, da demonizirajo medije, ki jih prvič po pol stoletja nimajo povsem pod svojo kontrolo. Na sporedu so apologetstvo socializma, islama, izkoriščanje revščine kot sredstva za revolucionarno krajo davkoplačevalskega denarja, kulturni marksizem na sto in en način ter divja vojna za medijsko legitimizacijo tihotapljenja bodočih volivcev Socialnih demokratov iz varnih dežel Severne Afrike v Slovenijo. Gledamo usklajeno operacijo stare moskovske šole, ki bi rada z vztrajnim ponavljanjem izumila nove fašiste.

Kako je že bilo pred volitvami? Vsaka omemba begunske problematike je bila znak fašistoidne desnice, ki narod hujska in svari pred neobstoječim problemom. Zgodil se je zbor proti sovraštvu, polovico zadnjih predvolilnih soočenj so novinarji na obeh glavnih televizijah usmerili v debato o tem, kdo je na Twitterju rekel kaj grdega o beguncih in homoseksualcih. Nato je bilo volitev konec, na sporedu so se zopet pojavili begunci kot redna novičarska tema, ki nas lahko skrbi. Nato pa spet nič. Novinarji so bili preveč zaposleni z grajenjem lika in dela starega političnega mačka Šarca. Dokler ni zopet zavrelo v Bosni. Ko je Nova24TV o tem poročala, je iz institucionalizirane medijske levice in leve tvitosfere zopet završalo, da se širi novi val fašizma. Dokler ni situacija prerasla jugo-slovanski okvira in so obupani Bosanci začeli v eter pošiljati videe, kako migranti brez nadzora tekajo po mestu, ropajo državljane in razbijajo javno lastnino. Nato so začeli o novici poročati tudi večinski mediji – tako sumljivo usklajeno, kot da bi jim nekdo dal dovoljenje …

Le teden dni razlike. Prejšnji teden ste bili še fašist, če ste na Twitterju napisali kaj o Bihaću. Domen Savič bi vas prijavil Twitterjevim administratorjem, Tanja Fajon bi vas označila za fake news in opozorila, da se podobne lažne novice pojavijo v vseh državah, kjer se hoče desni kapital infiltrirati v drugače povsem objektivno in strokovnosti zavezano medijsko krajino, ki jo obvladujejo sicer formalno levo usmerjeni mediji. Milan Kučan bi rekel, da ste civilizacijska grožnja in škodljivi za mir, zato vas je treba zatreti, dokler je še čas. Ta teden o bosanski migrantski krizi, ki se lahko razvije v kaos nepredstavljivih razsežnosti, poročajo že na RTV Slovenija in 24ur. Kot tudi o tem, da migranti iz Turčije dnevno hodijo na grške otoke, upajoč, da bodo lahko čimprej srečo poskusili skozi balkanski koridor.

Kdor obvladuje, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sovražno in kaj ne, se po definiciji postavi v vlogo tirana
Ben Shapiro ima povsem prav, čeprav slovenski miselnosti to zveni tako nenavadno. Ljudje, ki bi drugim jemali pravico do svobodnega govora, so fašisti. V ZDA definicije sovražnega govora sodno ni ravno zaradi tega, ker so se ustanovni očetje zavedali, kako arbitrarno lahko bodoči oblastniki skupaj s centri moči odločajo o tem, kaj se sme govoriti in kaj ne. V Sloveniji ima leva elita absolutni primat za določanja tega, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sovražno in kaj je le klerotalibanska zafrkancija, kaj je rasistično in kaj le drugorazredno. Sicer je ta primat neformalno zgrajen iz treh komponent: 1) ogromnega sistema povezanih medijev, ki jih poleg aktivističnega, skrajno levega novinarstva povezuje še vsaj to, da vsi lastniško spadajo k post-tranzicijskim tajkunom in da vsi izvirajo iz različnih inkarnacij glasila socialistične zveze delovnega ljudstva, 2) mednarodno odmevnih aktivističnih politikov, ki nad našo državo (in pravzaprav vsemi državami, kjer je trenutno na oblasti desnica) vršijo operacijo “fašist”, ki sta jo Sputnik in RT ob pomoči gromovnikov iz Dume tako uspešno izpeljala v Ukrajini, 3) civilne družbe, kateri se pozna, da za razliko od fašizma in nacizma nikoli ni obračunala z domačim totalitarizmom – komunizmom –  in je zato za odtenek bolj podvržena temu, da so ji metode institucionaliziranega demoniziranja idej intimno blizu.

Očetje ameriške demokracije so bili preroki. Predvideli so informacijsko vojno, ki se bo dogajala v prihodnosti. Vedeli so, da je absoluten ideološki dekret nad informacijami z demokracijo skregan koncept. Kdor obvladuje, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sovražno in kaj ne, se po definiciji postavi v vlogo tirana. Tudi če ima na začetku dobre namene. Čeprav zgodovinsko gledano takšni poskusi skoraj nikoli niso bili benevolentne narave. Poleg nedotakljivosti življenja je v pravu pravica do svobode govora jedrna pravica zahodne civilizacije. Kot je rekel slavni ameriški pravnik in ustavni sodnik Oliver Wendel Holmes: “Če obstaja načelo ustave, ki ima prednost pred drugimi, je to pravica do svobodnega izražanja. In sicer ne izražanja tistih, s katerimi se strinjamo, ampak tistih, ki jih sovražimo.”

Vojna proti sovražnemu govoru, ki bi jo radi bili Tanja, Domen in Milan, v resnici poteka že v več državah. Naj vam povem le dva primera
Recimo v Savdski Arabiji. Tam je najbližji svetovalec kralja Mohammada Bin Salmana, Saud Al-Kahtani, tudi neuradni urednik savdskih medijev. Na WhatsAppu je ustvaril skupino, kjer so vključeni vsi uredniki pomembnih publikacij v državi. Vsak dan jim da nova navodila, kaj se lahko napiše in česa se ne sme. Zaradi česa te bo danes kralj pohvalil, jutri pa morda obglavil. Ko je Savdska Arabija sprožila embargo proti Katarju, so vsi novinarji dobili navodila, kako od tistega dneva naprej pisati o Katarju. Če so v sredo napisali kaj slabega o sunitskih bratrancih, so bili lahko tudi zaprti zaradi razžalitve. V četrtek, po javni objavi embarga, so dobili neuradne iztočnice o tem, s kakšnimi argumenti morajo kritizirati Katar. Al-Kahtani je s pomočjo varnostnih celo ugrabil, zasliševal in pretepal skupine savdskih poslovnežev in novinarjev, ki se z embargom niso strinjali. Z lanenimi biči so jim dodobra razložili, da je apologetstvo do Katarja od tistega dne naprej sovražni govor. Taisti Al-Kahtani je iz Riada po Skypu dajal navodila skupini poklicnih vladnih morilcev, ko so ti obglavljali do savdskega kralja kritičnega novinarja Washington Posta, političnega disidenta Džamala Hašokdžija. Ko so mu rezali glavo, je bojda dejal: “Pripeljite mi glavo tega psa domov.” Saj mu oprostimo, ne? Pač, mednarodno vplivni in medijsko odmevni Hašokdži je bil kriv širjenja sovražnega govora, kar bi lahko za družino Al-Saud postalo eksistencialno vprašanje. Ogrožen bi bil mir!

Umorjeni savdski novinar Džamal Hašodži in arabski kronski princ Mohammad bin Salman. (Vir: Twitter)

Podoben boj proti sovražnemu govoru se že vsaj leto dni dogaja tudi na Kitajskem. Program socialnih točk v poskusni fazi deluje že od leta 2014, povsem pa bo zaživel leta 2020. Nadziral bo vso populacijo, pri tem pa bodo sodelovale vse javne in zasebne institucije. Državni in lokalni vladni uradi, mediji, ponudniki internetnih storitev, mobilni operaterji, detektivske agencije, policija, vojska, zdravstvene in izobraževalne institucije … Program socialnih točk meri vse okvire življenja in daje negativne točke za slabe navade, kot so kajenje v nekadilskih prostorih, preklinjanje, pretepanje, pijansko razgrajanje, hoja po travi, kjer je napis, da se to ne sme, in ja … tudi objavljanje lažnih novic na internetu. Pri čemer je definicija lažnih novic povsem v presoji za to usposobljenih vladnih uradov. Tudi kritika marksizma se šteje za lažno novico, ki posamezniku – če ga ujamejo – prinese negativne točke. Prav tako vsaka kritika komunistične partije, predsednika Xingpinga ali članov vrhovnega kongresa. Ko državljan zbere preveč negativnih točk, ga bodo doletele različne posledice. Morda ne bo smel potovati v tujino. Morda ne bo smel kupiti letalskih, avtobusnih ali vlakovnih kart (kar je za povprečnega Kitajca, ki dela 1.000 kilometrov stran od doma, huda omejitev, saj za kitajsko novo leto ne bo videl družine). Morda bodo gospodarske družbe dobile ukaz, da vas ne smejo zaposliti. Bolj se boste pregrešili, bolj vam bo država odžirala posamezne – nam tako samoumevne – privilegije, dokler ne boste povsem izolirani od družbe, v kateri živite. Ne boste potovali, ne boste imeli službe, ne boste se smeli  poročiti, imeti otrok, če pa že imate otroke, pa jim bo prepovedan vpis v boljše izobraževalne institucije. Kritika oblasti je sovražni govor, ki vas bo pripeljal v popolno osamo, kjer vam ne bo preostalo nič drugega, kot da iz obupa skočite z mosta v onesnaženo reko Jangce. Drastični ukrepi, a potrebni za ohranitev notranjega miru. Pekinški komunistični oligarhi pač ne smejo dovoliti, da bi njihovi podjetni državljani začeli razmišljati preveč po tajvansko ali hongkonško. To bi ogrozilo celotno civilizacijo!

Prihodnost je v rokah svobodnih
Savdska Arabija in Ljudska Republika Kitajska sta le dve od mnogih totalitarnih režimov, kjer sovražni govor že aktivno preganjajo. Ker vedo, da predstavlja nevarnost za mir. Ker je zaradi njega ogrožena civilizacija. In ko rečejo civilizacija, je to sopomenka za oblast v njihovih rokah. Zato so za pregon sovražnega govora pri nas najbolj zavzeti neposredni politični potomci likvidatorjev, ki so najprej v le nekaj tednih pobili večstoletno generacijo podjetniškega meščanstva, nato pa 46 let po vsem svetu lovili ljudi, ki so predstavljali kritični odmev velike morije. Kritiki revolucionarnih uspehov samoupravnega socializma so bili vendar nevarnost za (njihovo interno) civilizacijo. Zato je bil vsak tretji politik in novinar, ki je še danes na sceni, zavesten udbaš. Preganjali so sovražni govor in nas ščitili pred razkrojem civilizacije. Danes nas pred razkrojem (leve) civilizacije ščitijo Domen, Tanja in Milan. Brez njih bi bili že vsi fašisti. Resnično smo lahko hvaležni. Zahvalimo se njim in njihovim političnim apostolom na bližnjih lokalnih volitvah in (skorajšnjih) predčasnih volitvah v državni zbor. Nikoli nas ne bodo utišali. Leta 1945 so slovenstvu vzeli vse, kar je imelo, razen misli in idej, ki so se nato odločilno manifestirale v letih 1988-1991. Takrat so imeli vse v svojih rokah in postopoma izgubili. Tudi tokrat bodo. Prihodnost je v rokah svobodnih.

Mitja Iršič