Zgodba o Dietrichu in Chaliau, ki je Miha Mazzini ne razume

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Skrajno nenavadna kolumna Mihe Mazzinija na državnem Siolu, kjer se je očitno pridružil Šarčevi totalni vojni nad gospodarstvom, me je osupnila.

Naj najprej povem, da Mazzinija nikakor ne enačim s socialističnimi demagogi, ki strašijo na naši “levi sredini” in bolivarski levici. Berem ga že, odkar je pisal članke za danes že pokojno revijo PC&Mediji, nato pa kolumne za več drugih izdaj. Njegove misli so se mi zmeraj zdele koherentne, premišljene in logično konsistentne. Všeč mi je bilo, ko je pred več kot 20 leti prvi opozarjal, da ljudje ne znajo uporabljati takrat dokaj eksotične e-pošte in pošiljajo sporočila brez teksta, a s pripetim Wordovim dokumentom, v katerem piše: “Zdravo, kako si? Greva na kosilo?” (Takrat, v dobi cvilečih modemov pokojne znamke USRobotics, ko je vsak kilobajt nekaj štel, je bila 200-kilobajtna .doc datoteka velika nadloga). Ravno zato sem tako presenečen, da se tudi v osnovi zdravemu umu, kot je njegov, pripeti takšno leno razmišljanje, ko se loteva gospodarstva. Moraliziranje o nizko plačanih delavcih, o nizki stopnji dodane vrednosti in o nekakšni ezoterični sistemski zaroti gospodarstva. Vse skupaj utemeljeno s primeri pokvarjenega, ne tržnega, pajdaškega (“crony”) kapitalizma, kakršen je lasten Sloveniji, češ Ivan Zidar, Hilda Tovšak in Dušan Černigoj so modus operandi slovenskega podjetništva. Celo tako daleč gre, da izjavi, kako slovensko šolstvo preveč SLUŽI gospodarstvu (po nekih labirintih krožne miselnosti preko sistema študentskih bonov in velike stopnje populacije, ki študira) – v državi, kjer bi radi vsi bili sociologi, filozofi, ekonomisti politologi in pravniki; res komična trditev. Na koncu lahko iz sestavka nekako subtilno razberemo, da si slovenski podjetniki ne zaslužijo spoštovanja, ker se podobno kot njihovo interesno združenje ne vedejo družbeno koristno, ampak po načelih individualne koristi. Povsem običajno bi bilo, če bi takšne misli nizal kak butlsocialističen demagog na predvolilnem soočenju, da pa jih pronicljivi pisatelj …

Očitno je to način razmišljanja, ki je Slovencem instinktivno blizu. Kolumna me je zopet opomnila, kako zelo daleč smo od običajnega dojemanja resničnosti. Hkrati pa sem se spomnil, kako veliko lažje delo imajo tisti na levem političnem spektru, ko razlagajo svoj pogled na svet, proti tistem na desnem. Moraliziranje, ki ga je uprizoril Mazzini, je maslo in kruh levičarskih igralcev na slovenski politični sceni. Slovenska levica, ki je bolj oddaljena od normalne socialne demokracije kot od povojne komunistične revolucije, izpostavlja izkoriščanje in trpljenje, se bori za delavske pravice in skrbi za človeško komponento obstoja (“ne le delo, treba je tudi živeti!”), mi pa se borimo za korporativne debele purane pri kapitalističnem koritu, ki so jedro vseh proletarskih težav. Ljudje smo takšni in drugačni. Stoični, kolerični, letargični, strastni, flegmatični … a skoraj vsi – razen psihopatov – smo na osnovni ravni čustveno empatična bitja. Empatija je mogočna vez med nami, ki nam je skozi milijone let, ko smo bežali pred zvermi, dobro služila v plemenskih skupnosti. Danes, v globalnem svetu trilijonih gospodarstev in zapletenih medsebojno povezanih odnosov milijard ljudi, pa empatija do vsega – tudi skozi problematiziranje povsem naravnih stvari, kjer ni nobenih problemov – privede do dokaj komičnih zaključkov. Empatija do tistih, ki jim življenje ni prizaneslo in zaslužijo manj, mora nujno imeti nek krivdni razlog. Povprečni slovenski Miha misli, da je krivo gospodarstvo oziroma gnili del GZS-ja, ki je kriv za “kraje, malverzacije, suženjsko delo, izkoriščanje, tehnološko zaostalost, odvisnost od poceni delovne sile, prekarno delo, nesmiselna dela za mlade, pogosto slabo vodenje” … Se pravi, z veliko empatijo do revnih in deprivilegiranih je opisal … državni kapitalizem, ki ne deluje. In ga potem zmešal v mineštro z zasebnim gospodarstvom, ki deluje – ki mora delovati, vsaj tako dobro, da ob plačilu dajatev ostane na pozitivni ničli, ker če ne bi, bi že jutri stali v vrstami za pralni prašek, ne pa za novi iPhone.

Miha Mazzini (Foto: STA)

Tu je tisti miselni preskok, ki se zgodi v glavi povprečnega Slovenca. Tako slabe izkušnje imamo s podjetništvom, ki so ga vodili razni strici Bineti, da ga že po naravi enačimo z izkoriščanjem, nemoralnimi praksami, celo kriminalom. In v ta vrtinec gneva pahnemo še tisto žlico, ki nas vse hrani – zasebno podjetništvo. Kakšna tragedija za vse nas.

Tudi Mazzini ne piše knjig v dobro skupnosti
Zakaj je tako? Delno zato, ker izhajamo iz napačnih predpostavk. Mazzini misli, da si spoštovanje zaslužijo le družbe, ki delajo v dobro skupnosti (nisem čisto prepričan, ali res tako misli ali le karikira). Ta teza je pomembna zabloda dela post-komunističnih družb. Ker jim zasebno podjetništvo ni bilo položeno v zibko, se ne zavedajo, da podjetja ne obstajajo zato, da delajo v dobro skupnosti. Obstajajo, da delajo profit za lastnike, ki so jih ustanovili. Tako kot tudi Mazzini ne piše knjig “v dobro skupnosti”, ampak na zelo osnovni ravni to počne zato, da bo nekaj zaslužil (in se nato v kolumnah pritožuje, da s to dejavnostjo ne zasluži dovolj). Osnovna težava družb, kjer še živijo posamezniki, ki so živeli v netržnem gospodarstvu je ta, da ne znajo gospodarskih družb preslikati nase in na svoje potrebe. Korporativizem vidijo kot državo – nekaj nedotakljivega tam zgoraj, kar nam krade denar. Podjetij ne dojemajo kot skupino individualistov, ki so v projekt svojega življenja vložili življenjske prihranke, najeli hipoteke in na kocko postavili svojo eksistenco, le zato, da bi jim podjetniško uspelo. Ne znajo se identificirati in ugotoviti, da na koncu podjetniki niso nič drugačni kot oni sami – vsi bi radi plačilo za opravljeno delo. Nekateri imajo pač dovolj znanja, dovolj poguma in dovolj sreče, da se odločijo za trnovo pot podjetništva. Premo sorazmerno s tveganji so večje tudi nagrade. Na koncu nas vse motivira le in samo plačilo. Ne sponzorstvo lokalnega košarkarskega kluba. Ne nakup gasilske lestve. Ne zato, da lajšajo brezposelnost v lokalnem okolju. Delajo, da ustvarijo profit. Spotoma pa s svojimi izdelki kot stranski produkt “proizvedejo” še srečo uporabnikov, blaginjo  delavcev, kot tudi premožnejšo skupnost, ki je na boljšem, kot je bila, preden se je podjetnik odločil za izvirno tveganje. Pri tem je pomembno poudariti, da tudi z le enim zaposlenim za minimalno plačo naredimo pozitivno spremembo. Namesto da razmišljamo, zakaj navaden delavec v proizvodnji, brez kompetenc, zasluži “le” 700 evrov, se moramo vprašati, kaj bi delal brez tekočega traka, na katerem se je naučil petih ponavljajočih se gibov. Najbrž nič, državo pa bi stal 400 evrov na mesec.

Zaradi ene ideje posredno bolje živi več milijonov ljudi
Po mojem mnenju je težava tudi v pomanjkanju domišljije. Povprečen delavec, uradnik, politik, pisatelj, funkcionar … si ne predstavlja, kako težko je prodreti v globalni svet, kjer te konkurenca ob povprečnosti na mah požre (s prihranki, sanjami in upanjem na boljšo prihodnost vred). Tista prava ideja, ki se porodi pravemu podjetniku, je nekaj posebnega. Lahko spremeni lokalno skupnost. Lahko spremeni državo. Lahko pa ves svet. Vse le zato, ker je podjetnik izvirno hlepel po dobičku. Poznate pijačo Krating daeng? Najbrž ne, če ne potujete redno na Tajsko, ali pa če niste azijski tovornjakar. Na Tajskem se je v majhnih stekleničkah za sirup prodajala vse od leta 1975. Tajski podjetnik Chaliao Yuwitthaya  jo je izumil, kot poživilo, ki bo služilo za nadomestek za kitajski rdeči čaj in kavo – obe dobrini sta bili v sedemdesetih težko dobavljivi na Tajskem. Več kot desetletje je družba životarila, čeprav se je odlično prijela med tajskimi poklicnimi vozniki in delavci v tovarnah, ki so imeli nočne izmene. Marže so bile enostavno premajhne in Chaliao je do konca osemdesetih let zapravil skoraj vse družinsko premoženje za svoj življenjski projekt. Vse, dokler ni na Tajsko kot zastopnik družbe Colgate na poslovno potovanje prišel Avstrijec hrvaških korenin Dieter Mateschitz. Ugotovil je, da ne trpi za zaspanostjo po medcelinskih letalskih poletih, če popije majhno flaško Krating daeng. Razmišljati je začel, da bi se lahko tak napoj dobro prodajal v Evropi, a je hkrati vedel, da je daleč presladka za evropski okus. Doma v Avstriji je naredil analizo in ugotovil, da je osnovno sredstvo, ki daje pijači značilni poživilni učinek, dodatek 2-aminoetanžveplene kisline (v medicini poimenovane tavrin – snov, ki jo ob večjih obremenitvah telesa izloča žolč sesalcev). Odločil se je, da od gospoda Yuwitthaye odkupi pravice za prodajo v Evropi in mu ponudi partnerstvo za prodajo v preostalih predelih sveta. Odvzel je malce sladkorja. Dodal ogljikov dioksid, da je dobil – v zahodnih državah priljubljeno – pijačo z mehurčki. Zapakiral jo je v lično, 2-decilitrsko aluminijasto pločevinko in prevedel tajski besedi Krating daeng v angleščino. Ostalo je zgodovina. Nastala je prva energetska pijača – Red Bull. 2 decilitra za približno 1,5 evra. Vsako leto se proda skoraj toliko pločevink, kot je ljudi na svetu. Posel stoletja. Danes, 30 let pozneje, je Red Bull milijardni imperij, večji celo od desnega imperija Nova24TV. Tako Dieter kot njegov tajski poslovni partner Chaliao sta postala milijarderja, prvi najbogatejši Avstrijec, drugi najbogatejši Tajec. Družba Red Bull je lastnik dveh moštev Formule 1, več športnih franšiz v ZDA, petih nogometnih stadionov v Avstriji in pokrovitelj skoraj 30 odstotkov vseh športnih prvenstev v nemško govorečem svetu. Chaliao je bil na pravi poti – izumil je prvo energijsko pijačo. Prodajal jo je kot domače zdravilo. Dejansko je pomagala ljudem, ki so ponoči morali poklicno bedeti. A nekaj je manjkalo – tista majhna razlika, ki loči podjetnika, ki se prebija iz meseca v mesec, do posla, ki osvoji svet. Te majhne razlike, ki je tako pomembna v podjetništvu, slovenska miselnost ne ceni. Ker najprej pričakuje, da bo družba delala v dobro skupnosti – dobiček je sekundaren. Potemtakem je bilo izvirno tajsko podjetje po meri slovenstva. Utilitarna tovarna sladkih sirupov, ki ljudem pomaga ostati pokonci. Čeprav brez profita. Da se le dela. Red Bull pa megalomanska korporativna entiteta precenjenih gaziranih pijač, ki jih mladi mešajo z vodko in nagi skačejo z mostu v deliriju tavrinskega zanosa. A se prodaja. In iz nič proizvaja kapital, ki ga prej ni bilo.

Foto: iStock

Red Bull po svetu zaposluje skoraj 12 tisoč ljudi. Od tega je več kot polovica zelo dobro plačanih del (+ 50 tisoč evrov) v razvitih zahodnih državah (polnilnice so večinoma robotizirane). Dieter Mateschitz velik del svojega premoženja pretopi v šport in socialne programe. Zaradi ene same dobre ideje posredno bolje živi več milijonov ljudi, posredno in neposredno povezanih z distribucijo Red Bulla.

Totalna vojna levičarjev nad gospodarstvom je tukaj
Danes živimo v času, ko bivši ministri in sedanji priznani ekonomisti razmišljajo, da smo imeli letalskega prevoznika zato, da smo se vozili, ne zato, da bi ta ustvarjal profit. V času, ko poslancem državnega zbora ni nerodno priznati, da je njihov končni cilj nasilni zaseg zasebne lastnine. V času, ko generalni državni tožilec podi potencialne slovenske Dietre Mateschitze iz države. Ko okoljski minister kot slabo prikrit radikalno zeleni aktivist ob vsaki problematiki, povezani z okoljem, najprej na prvo žogo začne opozarjati pred nevarnostim tržne logike in komercializacije, ne glede na to, ali sploh obstaja konkretna povezava. Po kolumni Mazzinija sem še bolj prepričan. Totalna vojna nad gospodarstvom je tukaj. Je dejstvo, s katerim se bomo spopadali posamezniki. Navadni smrtniki, odvisni od izjemnih posameznikov, z izjemnimi idejami. Podjetnikov, proti katerim je uperjena ta vojna, ne bo pretirano motilo. Ko bodo razmere nevzdržne, bodo šli drugam. Druge države jih bodo sprejele z odprtimi rokami, davčnimi olajšavami in neodplačnimi zemljišči v zameno za delovna mesta in industrijski  know-how. Pecunia non olet. Tudi Ikei je bilo nekoč dovolj socialdemokratskega izžemanja. A Švedska je takrat beg podjetnikov preživela – z novo, bolj podjetništvu naklonjeno vlado. Sloveniji se slabše piše. Za razliko od Skandinavcev naše gospodarstvo ni v 90-odstotni zasebni lasti. Slovenci vedno bolj sprejemamo fantazmo neomarksističnih političnih mesečnih in levičarsko aktivističnih novinarjev iz Dela, Večera, Dnevnika in Mladine. Da smo najbolj pridni, najbolj izkušeni, najbolj pošteni delavci daleč naokrog, da smo praktično davčna oaza sredi EU in da so družbe lahko srečne, da v takšnem podjetniškem eldoradu sploh poslujejo. Nekakšna podjetniška različica Naše Dobre Hrane. Naše Dobro Podjetništvo. Pridne kosmate roke slovenskih varilcev v industrijski hali, obsijani s soncem, varijo tako natančno, da se lahko Romun, Avstrijec in Nizozemec s svojimi kruljavimi, tresočimi rokami le skrijejo pred superiornostjo pečata Slovenian Quality. Na žalost je takšen nacional-socializem tudi s pomočjo Mazzinijevega moraliziranja postal naša nova normalnost. Morda 13. vlada in njena neuradna četrta veja oblasti, sestavljena iz čomskističnih novinarjev, iz države podi podjetnika, ki ga bo zgodovina pomnila kot naslednjega Williama Boeinga. No, v vsakem primeru bo ostalo dovolj ljudi, kot je bil Chaliao Yuwitthaya, preden je spoznal Dietra Mateschitza – ljudi, ki se iz leta v leto prebijajo skozi nizke marže – dokler niso izčrpane zadnje rezerve ali dokler država ne da kakšnih preživetvenih dokapitalizacij. Koliko pa je slovenskih Dietrov, ki se ravno danes pogajajo z lokalnimi oblastmi kakšne podjetništvu bolj prijazne države o poceni odkupu zemljišča za izgradnjo tovarne, ki bo leta 2030 spremenila svet? Od nastopa 5 + 1 nacional-interesnih socialistov prav gotovo več kot zdaj. Koliko, pa bomo videli čez 12 let.  Takrat bosta naše dobro podjetništvo in katerakoli že lokalne državne fevde braneča leva opcija le z zavistjo gledala v nekoč slovenske kapitaliste, ki obračajo milijarde v tujini. Skupaj si bodo edini: “V Sloveniji je kaj takega nemogoče.”

Mitja Iršič