V “najboljšem socializmu” na svetu, seveda v Jugoslaviji, je šlo takole. Diktator Tito, morda kak njegov prvi podrepnik, tipa Edvard Kardelj, seveda ob odobritvi Tita, je izbral kakšen partijski kongres, morda veliko ljudsko zborovanje, lahko pa tudi kak odmeven medijski intervju, in naznanil nujnost sprememb na določenem področju. Tako je bilo tudi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je eden od zgoraj omenjenih, po mojem spominu je bil to Edvard Kardelj, naznanil nujnost sprememb v gospodarstvu, ki ni bilo najbolj uspešno. Povedal je, da je treba podjetja organizirati na drugačen način, na način večje deljenosti velikih podjetij na manjše dele, kjer bodo delavci že znali bolje upravljati tak del podjetja.
Seveda je sledila “akcija”, partijsko podrejenih aparatčikov, poslušnih profesorjev na fakultetah in seveda medijev. Rezultat je bil jasen. Iz tovarne, v kateri so proizvajali vijake, so naredili tri “temeljne organizacije združenega dela” (TOZD), prva je proizvajala vijake, druga matice, tretja pa jih je zapakirala v embalažo. Prejšnjo tovarno pa so razglasili za “organizacijo združenega dela” (OZD). Vse štiri so imele seveda po novem svojega direktorja s tajnico, pa štiri ločene račune in še kaj. Podobne OZD pa so združili v “sestavljene organizacije združenega dela” (SOZD), kjer smo dobili seveda še enega direktorja s tajnico in svojim računom. Tako je to šlo po partijski liniji.
Zakaj to pišem? Zato ker danes ni prav nič drugače. Danes Tita in njegovih podrepnikov nimamo več, imamo pa Milana Kučana in njegove podrepnike. Milan Kučan je sredi oktobra na Ilovi gori v nekem govoru vesoljni Sloveniji naznanil, da je sovražni govor velik problem sodobne Slovenije in da je treba narediti vse, da ga zaustavimo. Kaj sovražni govor sploh je, seveda sploh ni povedal.
Sledila je zapoznela ali pa tako načrtovana akcija predsednika vlade, ki je šel še dlje, ne le da je obsodil sovražni govor, tudi on ni povedal kaj to je, naredil je še korak naprej. Državna podjetja je pozval, naj razmislijo, če je primerno, da oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor. Tudi on ni povedal, kaj to je. Ja pa ja, svoje misli ni objavil na privatnem blogu, ampak na uradni spletni strani vlade. Ne glede na njegove izgovore, da ni dajal nobenih navodil, je povsem jasno, da jih je dal, in da je v tem kontekstu šel najdlje v samostojni Sloveniji. To mu je povedala tudi skupina mladih, doktorsko izobraženih in neodvisnih pravnikov (Teršek, Avbelj, Letnar Černič, Toplak). Še več pa je povedal starosta slovenskega prava in v svetovnem merilu verjetno oseba, ki je v pravu iz Slovenije dosegla največ, seveda mislim na Boštjana M. Zupančiča. Takole je udaril: “V pravu sovražni govor ne obstaja.” Pa še srečo ima, če bil kaj podobnega izustil leta 1948, bi verjetno dobil vozovnico za Goli otok, če bi kaj podobnega izustil leta 1970, bi ga vrgli iz univerze in osamili, no leta 2018 pač levosučni mediji njegove izjave ne objavijo.
Vsi, od Kučana, preko njegovih že omenjenih podrepnikov in seveda vsi levosučni mediji, nas torej še kar naprej bombardirajo s problemom sovražnega govora, nihče pa ne pove kaj to je.
No, naša kazenska zakonodaja, tako kot večinsko evropska, sovražnega govora sploh ne pozna, pozna pa kazniva dejanja: javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ1); razžalitve (158. člen); obrekovanja (159. člen); žaljive obdolžitve (160.člen) in opravljanja (161. člen).
Možnosti kazenskega pregona je torej kolikor hočete, tako kot v primerljivih državah Evrope. Zakaj torej Kučan daje partijske usmeritve in zakaj mu njegovi podrepniki sledijo, si odgovorite sami.7
Dr. Vinko Gorenak