fbpx

Spiš mirno, levica?

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Po drugi svetovni vojni je vrh tedanje komunistične oblasti naročil Udbi, naj prebije ekonomsko blokado in poskrbi za udobje voditeljev. Ker so večino ljudi, ki so se spoznali na biznis, pobili, so se sami začeli ukvarjati s tistim, kar so obvladali – klasičnim kriminalom, v normalnih demokratičnih državah nezakonitimi posli. Pri tem jim je pomagala italijanska mafija, s katero so tudi kasneje ohranili stike in prek ustanavljanja podjetij na Zahodu upravljali igralništvo in črne fonde.

Če je kdo mislil, da se je tranzicijska levica po osamosvojitvi odpovedala uslugam mafije, se moti. Filippo Dollfus, Gabriele Bravi, Bruno Sacco ali Luigi Ciccarelli (bolj znan kot Aldo Fanelli) so samo nekatera imena, ki so bila tako ali drugače povezana s tajno politično policijo. Z umazanim denarjem so zagotavljali neomejeno blaginjo za komunistične šefe in najemali plačane morilce, da so v tujini obračunavali z ideološkimi nasprotniki. Po osamosvojitvi je ta denar večinoma pritekal v izbrane politične stranke levice in medije, porabili so ga tudi za financiranje prve predsedniške kampanje Milana Kučana.

Levica je vedno paktirala z nepridipravi vseh vrst. Tudi zato je njena zgodovina v resnici zgodovina legaliziranega zločina; v komunizmu je bilo uradno malo zločinov prav zato, ker so partijski šefi skupaj s kriminalci žrli jastoge v Marini Portorož, lovili pa so predvsem male lopove.
Nedavno smo v reviji Demokracija pisali, da si levica pri rušenju desnosredinske vlade brez kančka sramu pomaga s kriminalci. Anis Ličina je vzorčen primer. Iz kariernega kriminalca in uličnega nasilneža so progresivni mediji (predvsem državna RTV Slovenija) naredili zvezdo »upora« proti Janševi vladi, ki naj bi Slovenijo vodila v totalitarizem. Resnica je seveda nasprotna: ta vlada vodi Slovenijo v normalnost, ko bodo kriminalci, kot je Ličina, preostanek življenja preživeli za rešetkami. Tudi teroristi so bili levici od nekdaj blizu. Zadnji primer je simpatiziranje s Hamasom, dokazano teroristično organizacijo, ki ji celo državna STA ljubkovalno pravi uporniško gibanje proti Izraelu.

Od kod objemi med levico in klasičnimi kriminalci?
Velik del »zaslug« za brisanje mej med dobrim in slabim si lasti progresivna filmska produkcija, ki kriminalca spremeni v osebnost, s katero gledalec simpatizira. Taka je cela vrsta likov: od Botra in Billyja the Kidda do Mečarice in Gospodov. Ali Ko jagenjčki obmolknejo, kjer je Hannibal Lecter, sadistični serijski morilec, predstavljen v veliko lepši luči kot nekateri ljudje, ki ga skušajo ujeti. Tovrstni moralni relativizem, ki mu je kulturni marksizem dal pospešek, lahko z Ličino v živo spremljamo. Ampak, ste se kdaj vprašali, od kod ta sprevržena logika in taktika, od kod objemi med levico in klasičnimi kriminalci, mafijo in teroristi?

Ljubezen med levico in kriminalci ima ideološko podlago. Po marksističnem prepričanju so kriminalci postali kriminalci zaradi nepravičnih razmer v kapitalizmu, ki jih je pahnil na rob družbe. Temu so dali »znanstveno« podlago s socialnim darvinizmom, teorijo, ki (po neuspešnih socialističnih revolucijah) uporablja načela evolucije pri razvoju družbene ureditve: zločinca ne spravijo za zapahe, ampak jih postavijo v ugodnejše in pravičnejše razmere. Na tak način ga »prevzgojijo« v vojščaka socialne pravičnosti, zločinec pa najde svoje mesto v družbi in svoje kriminalne sposobnosti uporabi za uresničevanje progresivnih idej. Do te ugotovitve so brez izjeme prišli vsi levičarji od francoske revolucije do danes: klasični kriminalci in mafijci so njihovi zavezniki. Od tod tudi izraz »politično razbojništvo«. Se pravi, uporaba kriminalcev in mafije za boj proti razrednim sovražnikom in nasprotnikom socializma. To niti ni težko, če vemo, da imajo tako levičarji kot zločinci enake izkušnje – ropanje drugih in uničevanje. Da bi na levici svoje početje prikrili, kriminalizirajo politične nasprotnike in jih z montiranimi procesi pošiljajo v zapor. In trdijo, da ni nič osebnega. Kakopak, vse je posel – levi politični biznis.
Spiš mirno, levica?

Jože Biščak