Dunaj, veliki traven 1917.
Dr. Anton Korošec, eden od največjih slovenskih politikov, v katerega družbi stojita le še dr. Janez Evangelist Krek in dr. Jože Pučnik, je v avstrijskem parlamentu obelodanil zahtevo Južnih Slovanov po tretji državni tvorbi pod žezlom Habsburžanov. Po prebrani deklaraciji v avstrijskem parlamentu so pobudniki v slovenskih deželah zbrali 315.000 podpisov podpore ideji samostojne države. S temi dejanji so bili slovenski politiki glavni ustvarjalci poznejše Jugoslavije.
Za ohranitev Slovencev bomo morali ponovno stopiti skupaj
“Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju naravnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničevanje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.”
Slovenci smo skoraj šeststo let živeli pod Habsburžani. Prva svetovna vojna in pritisk na slovensko narodno ozemlje sta naredila svoje. Krek in Korošec sta iskala najboljši način za ohranitev slovenskega naroda. Po londonskem paktu leta 1915, ki nam je odvzel tretjino ozemlja, sta čutila, da ni več možnosti za veliko slovensko idejo, hkrati pa nista mogla vedeti, da bodo balkanski narodi, zlasti Srbi, slovensko politično idejo in naše legitimne težnje vseskozi izigravali. Dr. Korošca so Srbi celo internirali zaradi slovenskih političnih zahtev. Z velikosrbskimi težnjami in predvsem nadaljnjim potekom dogodkov se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo za Slovence bolje, če bi stali v neke vrste “mini EU”, posodobljeni monarhiji, ki bi združevala Avstrijce, Madžare, Slovence in Hrvate.
Jugonostalgija in multikulturalizem nista slovenska prihodnost
Ko je začel razpadati evropski in jugoslovanski komunizem, so nastale ugodne zgodovinske okoliščine, da se je uresničila tisočletna želja slovenskega naroda po samostojni državi. Zdaj jo imamo, Krekov in Koroščev duh sta pomirjena in hkrati zaskrbljena, saj je videti, kot da nismo dovolj prisebni, da bi jo ohranili našim otrokom in vnukom. Nesrečen konec Jugoslavije in krvava arabizacija Evrope sta nam v opomin in kažipot Slovenije skozi zgodovino. Povezujemo se lahko le z narodi, ki našo katoliško tradicijo spoštujejo, sprejemamo pa lahko begunce, ki so bili zaradi zvestobe slovenstvu in katolištvu ta prostor prisiljeni zapustiti in še vedno nimajo domovinske pravice do vrnitve.
Cerar-Židan-Erjavčeva koalicija žal ne premore toliko državniške pameti, da bi v Slovenijo vabila rojake, ki so vsi po vrsti uspešni, mnogi celo vrhunski in svetovno priznani strokovnjaki, najprej pa ljudje, ki Slovenijo nosijo v srcu. Cerarjevi ljudem raje vsiljujejo migrantske centre, ki stanejo veliko denarja, hkrati pa ni jasno, kolikšno nevarnost v resnici predstavljajo ljudje, ki so ničkolikokrat jasno povedali, kaj je njihov cilj.
Slovenija ponovno potrebuje velike može in žene, ki bodo sposobni zaščititi ključne interese države in v Krekovem in Koroščevem duhu zagotavljati dobrobit svojemu narodu.
Franci Donko