fbpx

Strokovno izobraževanje alias pranje možganov

Foto: STA

Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge.

O 13. študijskih dnevih (nedavno so potekali na Rogli), sem nekaj že pisal tukaj. Gre za nekakšen strokovni kongres, na katerem se določena klientela psihoterapevtov strokovno pogovarja oziroma (do)izobražuje. Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge. Pogosto so celo zelo uspešni – če že sebi ne morejo pomagati, pa pomagajo drugim, s srcem in predano.

Toda problem lahko nastane, ker »naknadno« težko absorbirajo vsa fundamentalna psihoanalitična oziroma propedevtična znanja. In terapevtom, ki so združeni v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP), se dogaja prav to. Zato so izjemno ranljivi, ko jim »gospodarji vednosti« diktirajo določene poglede na segmente psiho-stroke. Ravno te »naknadne« psihoterapevte se da preparirati, torej indoktrinirati z določenimi ideološkimi vsebinami – beri: nebulozami –, ki jih v zadnjih letih tako militantno širi feminizem s svojimi pajdaši LeGeBiTrovci.

“Spol in spolnost v psihoterapiji”
Študijski dnevi na Rogli so bili – zato, ker je padel decembrski referendum (o noveli ZZZDR) – posledično namenjeni (ponovni) indoktrinaciji o t. i. teoriji (družbenega) spola (ang. gender). Naslov študijskih dnevov je bil »Spol in spolnost v psihoterapiji« in vedelo se je, da si bo »stroka« skozi plenarna predavanja, okrogle mize in (nekatere) delavnice zopet prizadevala oprati možgane svojim nebogljenim, strokovno dojemljivim in poslušnim ovčicam.

Levo-liberalno pristranskim gospodarjem psiho-stroke oziroma psihoterapevtske vednosti še vedno ne gre iz glave, da na referendumu (o noveli ZZZDR in Družinskem zakoniku) ni obveljal njihov »strokovni« pogled na spol, (tradicionalno) družino in posvojitve otrok v istospolne partnerske skupnosti.

Na Rogli so organizatorji (predsednik ZSKZP je geštalt terapevt Tomaž Flajs, predsednica programskega sveta pa psihologinja in integrativna psihoterapevtka Tamara Trobentar) zelo enoumno in brezopozicijsko v goste vabili plenarne predavatelje in organizirali delavnice.

Prvo plenarno predavanje je zelo enoumno in spodletelo, torej (pro)feministično zastavila psihiatrinja (in družinska psihoterapevtka) Breda Jelen Sobočan. Trditi, da je spol zgolj in samo družbeno prepričanje – in da je ženska, če je tako prepričana, lahko tudi moški in da je moški lahko ženska, je hud strokovno-ideološki zdrs.

Organizatorji so v to smer koncipirali domala vsa plenarna predavanja in mnoge delavnice ter tudi centralno okroglo mizo, ki je bila izjemno enoumno koncipirana. Iz Severne Irske so »uvozili« celo gejevskega geštalt terapevta, ki je imel sicer zelo iskreno predavanje, v katerem je priznal, da je homofobija normalna in spoštovanja vredna, ter je obsojal celo heterofobijo, o kateri LeGeBiTrovci navadno nočejo govoriti.

“Moja opozicijska prisotnost je enoumje omejila”
Ideologom študijskih dnevov pa vendarle ni šlo tako gladko. Že zgolj moja opozicijska prisotnost in moje replike – ve pa se, da sem jaz radikalni kritik feminizma (in teorije spola) – so enoumje vsaj malce omilile. Okrogla miza zato ni mogla izpasti kategorično enoumno, ker sem se jaz pač nadležno oglašal. O upokojeni feministki Svetlani Slapšak ne gre izgubljati besed; njene »strokovne« nebuloze so tako spodletele, da jih normalen intelektualec ne more jemati resno.

Ampak moj (bivši) profesor, sicer psihiater in psihoanalitični psihoterapevt, Matjaž Lunaček, (me) je pa spet razočaral. Spet si je – tako kot pred leti v gej baru »Cafe open« – drznil izreči, da »je pri pedofilu, z vidika (na)gona, otrok (kot seksualni objekt) čisto legitimna izbira«. Že pred leti sem mu – pred številno publiko gejev in lezbijk (verjetno pa je bil v »Cafe open« tudi kakšen pedofil) – jasno »zabrusil«, da (na)gon (Ono, angl. Id) ob izbiri libidinalnega/seksualnega objekta ni nikoli smaostojen; vedno in vselej je »na delu« (kot cenzura) tudi Nadjaz (angl. Superego). Absurdno se mi zdi, da nekdo (na)gon ločuje od vpliva Nadjaza/Superega, ko govori o »izbiri (libidinalnega) objekta« (znotraj subjekta) – ker je to absolutno nemogoče. Lunaček ima očitno (pre)veliko afiniteto do pedofilije in jo s tako spodletelim argumentom (v prid pedofilom) nezavedno brani ali vsaj tolerira. Njegova teoretska afiniteta do pedofilije se je potrdila tudi v situaciji, ko je trdil, da psihoterapevt ne sme prijaviti pedofila, medtem ko dotični pedofil v soji perverzni spolni praksi tako rekoč uničuje življenja otrokom.

Lunaček je mnenja, da mora biti pedofil kot pacient zaščiten. Jaz bi v tem primeru dejal, da Lunaček nima razvite najvišje stopnje (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. V taki situaciji mora psihoterapevt narediti vse, da zaščiti otroke – sedanje in bodoče žrtve – spolnih zlorab, ne pa da slepo zaščiti pedofila. In Lunaček tega moralnega imperativa ne zna začutiti.

In lahko si mislite, kakšno, torej kako pristransko, je bilo njegovo diskutiranje na okrogli mizi. Ko sem mu kot replikant domala v usta položil Freudove besede o pravilno razrešenem Ojdipovem kompleksu in normalni ter nenormalni ženski (lezbijki), se je izneveril. Freudu in psihoanalizi je obrnil hrbet – zato, da je bil/ostal zvest (svoji) feministično-LeGeBiTrovski ideologiji.

Strokovno izobraževanje alias pranje možganov
Enega od zanimivejših zdrsov si je – ne da bi vedel – privoščil tudi predsednik SKZP Tomaž Flajs. Na plenarnem zaključku sem si prav jaz, ki sem tri dni (dokaj) strpno in poslušno »vegatiral« na Rogli, zbranim drznil povedati, da imajo kot strokovno združenje svojo slepo pego in da ni pošteno, da na tak brezopozicijski način, torej enoumno, perejo možgane svojim psihoterapevtom in poslušnim študentom (predvsem tistim z Univerze Sigmunda Freuda) s feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo.

Dotični predsednik pa še toliko ni dojel moje dobronamerne replike, da je vehementno (iz)rekel, da »nikakor ne razume, kako morem strokovnemu izobraževanju reči pranje možganov«. No, na tej točki sem dojel grozljive razsežnosti institucionalne strokovne indoktrinacije. Flajs kot geštalt terapevt niti kot »univ. dipl. prof.« ne ve, kaj je (strokovna) ideologija niti kako deluje – jasno, ker ne ve niti, kdo je Louis Althusser niti kaj je t. i. »spontana filozofija znanstvenikov«, torej ideologija.

»Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«
Na Rogli se je prisotnim tri dni pralo možgane – o tem, kako sta spola enaka in kako je moška in ženska spolnost lahko poljubno izbrana. Cilj take institucionalne indoktrinacije je seveda ta, da bi se na naslednjem referendumu psihološko-psihoterapevtska »stroka« popolnoma poenotila glede posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost. Ena od »gobčnih« feminističnih psihoterapevtk, ki jih je na Rogli kar mrgolelo, mi je zabrusila, naj jim vendarle pustim, da imajo SKZP-jevci svoje slepe pege. Ampak njihove slepe pege so pravi madeži, fleki. In hudo mi je, ko vidim, da mnogi psihoterapevti »ne štekajo« vseh razsežnosti stebrnega kamna psihoanalize: Ojdipovega (in kastracijskega) kompleksa. Zato bi SKZP toplo priporočil, da naj bo delovni naslov naslednjih (14.) študijskih dnevov »Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«. In z veseljem se jim (ponovno) »predam v uporabo«, čeprav vem, da bi se spet počutil kot »jedrski odpadek«.

Iskreno upam, da se 15. Bergantovih dnevov (oktobra bodo v Portorožu), ki jih organizira (drugo) Združenje psihoterapevtov Slovenije, ne bo organiziralo tako enoumno ideološko – čeprav dvomim, saj poznam vlogo njihove leve profeministične predsednice Milene Srpak v zadnji referendumski kampanji »ZA« novelo ZZZDR. Memorandum o združitvi obeh združenj, ki sta ga letošnjega januarja podpisali obe društvi, ne obeta nič dobrega; o tem sem pisal v kolumni Psiho-stroka ali psiho-ideologija?!

Roman Vodeb