fbpx

Svoboda po slovensko in poraz zmagovalcev

Kolumnist Davorin Kopše

Naj začnem z zgodbo. Pride popotnik v vaško gostilno in vpraša, po koliko imajo pivo. Birt mu reče, da po tri evre. “U mater, to pa je drago,” reče popotnik in nadaljuje: “Ko sem prihajal, sem videl na začetku vasi gostilno, kjer so imeli pivo po dva evra.” Gostilničar ga vpraša, zakaj ne gre tja na pivo. “Zmanjkalo jim ga je,” odvrne gost. “Veste, ko ga pri nas zmanjka, je zastonj,” z nasmehom pojasni gostilničar. No, ne bo več dolgo smešno.

Gostilničar na začetku vasi ponuja pivo po dva evra, čeprav ga nima. Drugi gostilničar lepo skrbi za gostilno in mu nikoli ne zmanjka pijače, zato jo lahko prodaja po nekoliko višji ceni. Višjo ceno mu je najbrž težko očitati, saj mora v to vlagati trud in delo. Kaj pa oni tam na začetku vasi? Ne trudi se in nima piva na zalogi. Njemu je pomembno le, da ima zanj postavljeno ceno.

Cena dela in cena lenobe in nesposobnosti
Cena, ki nima osnove v artiklu, nima nobene vrednosti. Je le prazna obljuba, ki jo Slovenci še kako dobro poznamo, le spomniti se je moramo. Uporaba spomina bi bila zagotovilo, da ne bi nenehno hodili v gostilno z nizkimi cenami, a brez pijače. V svoji zgodovini smo že imeli stanje, kjer smo plačevali visoko ceno za nič. Kar smo ustvarili, so nam vzeli in razglasili, da je zdaj to od vseh, ampak istočasno ni od nikogar.

Foto: STA

Saj ni verjetno, da se nam zgodovina ponavlja, kaj ne da ne? Ali gremo nazaj v stanje norosti, ki smo ga priborili leta 1945? Nam bodo spet rekli, naj ne gledamo nazaj, če bomo še enkrat zdrsnili v enoumje, da se ne bi česa naučili? Če vseeno pokukamo v tisto preteklost, se v sedanjosti zavemo, da je takrat prišla svoboda, danes smo si na vrat nakopali Svobodo. Težko je reči, da nas bo kdor koli česa naučil, če se sami s svojimi izkušnjami ne bomo.

Nadaljevanje zgodbe
Vas z dvema gostilnama pripada občini, kjer so dobili novega župana. Ponosni levičar jim je pred volitvami obljubil svetlo prihodnost. Ta bo svetla zato, ker bo odšel župan, ki je podpiral prizadevanja, delo in skupne uspehe. V času njegovega županovanja so postavili temelje za razvoj kraja. Nekatere investicije so stekle in zasadile so se lopate. Treba je obnoviti ceste in javno razsvetljavo, zgraditi novo šolo, zdravstveni dom in dom starejših občanov. Potem so prišle volitve. Nova oblast je odločila, da bo odslej drugače. Uvedli bodo svobodo in pravičnost. Tisti, ki zaslužijo več, bodo plačevali več, tisti, ki imajo več, bodo dajali več. Ampak ne po odstotkih, ker bi jim v odstotkih tudi ostajalo več, kar je povsem nepravično. Določiti je treba, da bodo plačevali nominalno več. To je od njih povsem realno pričakovati in pravično zahtevati, saj imajo vendar več.

V vasi z dvema gostilnama se ustanovi množica društev, inštitutov in sindikatov, ki se bodo borili za pravično socialno prihodnost. V preteklosti so od bogatih pričakovali, prosili in zahtevali, zdaj bodo vzeli. Tisti gostilničar, ki nima piva, bo dobil socialno pomoč, tisti uspešen pa bo prejel položnice. Še več, tisti kapitalistično orientiran, ki skubi svoje goste, se preveč šopiri. Svojim zaposlenim odreja nepravično plačo, saj ta ni enaka tistemu, kar ostane njemu. Zaposleni v uspešni gostilni morajo postati solastniki. Gre za ekonomsko demokracijo, v demokraciji pa morajo biti udeleženi vsi, saj demokracija je vendar človekova pravica in pridobitev napredne družbe. Delavci v takem podjetju delajo zase v svoji firmi. Ker niso vsi enako sposobni in učinkoviti, se začnejo trenja. Sposobnejši gleda onega drugega in si reče, zakaj bi jaz, če on ne. Na koncu vsi gledajo drug drugega in prelagajo odgovornosti, dokler nihče nič ne dela.

V gostilni zmanjka piva. Znižajo cene, piva še vedno nimajo in zaslužka ni. Postanejo druga kategorija. Dobijo pravico do socialne pomoči. Zavedajo se svoje pravice in jo tudi zahtevajo. Naenkrat nastane situacija, kjer nihče več ne posluje z dobičkom, zato nimajo komu vzeti. Za kredite ni jamstev, zato so dragi, glede na nastalo situacijo pa so nujni. Vzamejo torej kredit, ki ga porabijo za delovanje civilne družbe in v pomoč poslovanju podjetjem, kjer je vse od vseh, a nimajo lastnika. Ker je nekaj časa spet vse v redu, nihče ne čuti potrebe po spremembah. Zmanjka sredstev iz kredita, a naslednji je še dražji. Pa kaj, preživeti je treba. In ga najamejo. Zavrti se še nekaj ciklov in vse gre v maloro, ker na koncu nihče noče več posojati. Vsi bankrotirajo, ker je zmanjkalo tujega denarja. Ukvarjali so se izključno s socialno pravičnostjo in pozabili na projekte. Javna razsvetljava ostane v temi, ceste so naluknjane in blatne, vrtca ni, šola je postala nevarna, ker odpada omet, doma starejših občanov pa še vedno ni.

Volitve
Pride čas volitev. Na tesno izvolijo desnega župana, ta formira ekipo z ekonomsko logiko, ki zagotavlja dohodke, posledično pa tudi socialno varnost. Uvede tržno gospodarstvo s spoštovanjem lastnine. Lastnik začne ponovno voditi svoje podjetje (gostilno). Kupi tudi ono drugo gostilno in obe poslujeta z dobičkom. Plače se povišujejo in ustvarjajo se nova delovna mesta. Vaščanom gre dobro, krediti se odplačujejo in s prestrukturiranjem dolgov se anuitete dodatno znižajo. Ne traja dolgo, ko se prebudijo razne iniciative, ki so z rastjo standarda ponovno zavohale denar. Po vasi začnejo pisati grafite, zbirajo se v skupine, kjer krepijo revolucionarno odporniško gibanje, ki ga kasneje razglasijo za Gibanje Svoboda. Župana in njegovo oblast obtožijo maltretiranja. Razglasijo, da vlada diktatura, kjer se zatira svobodno besedo in razvoj kulture.

Tea Jarc (Foto: Demokracija)

Diktatura imenujejo izvajanje oblasti, ki preganja uničevanje lastnine z barvanjem pročelij hiš, korakanje po prometnih ulicah in pošlje policijsko konjenico nad metalce granitnih kock. Zbirajo se na trgih, kjer prebirajo ustavo in razglasijo, da so preganjani zaradi branja in ne zaradi prej naštetega. Kričijo, da je policija represija, in prepričajo volivce, da je policija represivni organ, čeprav je to že prej vedno bila in je represivna povsod po svetu ne glede na politično ureditev. A le do kršiteljev.

Zmaga poražencev
Ljudstvo ima z ustavo zagotovljeno oblast. Ne takšno oblast, kot so jo po ulicah razglašala razna gibanja, sindikati in inštituti za izvajanje propagande. Ljudstvo izvaja oblast prek posredno in neposredno izražene volje. Temelj so vedno volitve. Te so poštene le, če ima ljudstvo zagotovljen dostop do vseh informacij o namerah onih, ki se potegujejo za izvrševanje oblasti v njihovem imenu. Zlasti pa bi moral volivec vedeti, kakšne bodo posledice njegove odločitve na volišču.

Zmagali so spet tisti, ki imajo le cenike, artiklov pa ne, in zmagali so tisti, ki bodo trošili tuj denar, dokler ga ne bo ponovno zmanjkalo. Del ljudstva, ki je z izvolitvijo svojega favorita zmagalo, pa je bil z goljufijo poražen. Držite me za besedo.

Davorin Kopše