Ime vladne koalicije spominja na napis nad vhodih v nemška koncentracijska taborišča. Obljubljali so svobodo: bližnjo smrt v plinski celici ali pa “umiranje na obroke”. Čeprav je volilna zmaga Svobode veličastna, pa nikdar in nikoli ne pomeni večine prebivalstva. Zmagovita koalicija niti ustavne večine nima. Obnaša se kot diktatura relativne večine nad relativno manjšino. Politična morala vladam nalaga posebno skrb za manjšinske oziroma deprivilegirane skupine. Dokaz političnega omalovaževanja, sovraštva, prezira, političnega izživljanja, grobega političnega nasilja in eksistenčnih groženj so demonstracije upokojencev, kmetov, gasilcev, medicinskih sester … Ni presenetljivo, da mnogim tak način vladanja prikliče v podzavest občutek neofašizma, ki ga demonstrira predsednik vlade s svojim nedoraslim obnašanjem. Kljub izjemnim simpatijam za Primorsko in Primorce v njem ni videti nič primorskega, še manj goriškega, kvečjemu laškega. Zlasti v izigravanju domoljubja in demokracije. Na italijansko socialno totalitarno gibanje, ki mu je verjetno v podzavesti vzor političnega nastopanja gospoda predsednika vlade in njegovih, dodatno utrjuje primitivno prirejanje in ponarejanje slovenske zgodovine, kjer izstopa intelektualno dno Gibanja Svoboda, vodja njihove poslanske skupine. Zlobni jeziki sporočajo, da gorenjska živina praznuje in pleše, ker zanjo ne skrbi več neuspešni veterinar. Poklic je namreč prevelik in prepomemben, da bi ga lahko opustil človek, ki se čuti v njem uresničenega.
Najbolj na udaru vlade so upokojenci. Z razveljavitvijo oziroma umikom zakona o oskrbi starejših in bolnih so jih dobesedno izbrisali iz družbe. Njihova prihodnost je strašljiva. Kot bi jim bil vzor dogajanje v Bergamu, ko so z vojaškimi tovornjaki odvažali mrtve starejše. To potrjujejo vladajoči tudi z odnosom do njihovih pokojnin, kjer so večkratno prikrajšani. Najprej z inflacijo, nato z draginjo, zlasti hrane. Mnogi lahko pridejo le do najdražjega Mercatorja oziroma trgovskega monopolista. Tu je neupoštevanje njihovega specifičnega položaja in nemoralna valorizacija pokojnin. Jankovićevi in Kučanovi kolesarji postavljajo skupaj s privrženci Aksentijevića in njegovega belgrajskega kroga spomenik Ć. Nova vlada bo morala v spomin na vlado Svobode postaviti pred parlament ali na Trg republike monumentalno in pretresljivo podobo umirajočega upokojenca.
Svoboda ni enoznačno politično gibanje. Njegovo ime spominja na krepke ideološke povezave s tistimi, ki so in še vedno svobodo razumejo kot zasužnjenje s totalitarizmom. Ena ključnih opor za to trditev je strahovita nestrpnost do resnične slovenske kulture in demokracije. Samooklicani kulturniki in znanstveniki se kopljejo v državnem denarju. Zlasti to velja so za one desetine kolesarjev kulturnikov, ki kot take vidijo samo sebe. Njihov estetski vrh je potomec tudi udbovcem zloglasnega Borisa Kraigherja, ki v spodnjicah skače okoli ljubljanske stolnice in se norčuje iz obhajila. Žaljenje kristjanov ni samo bistvo njihove kulture, ampak tudi udarna pest politike, ki s Cerkvijo čedalje bolj obračunava. Žalitev verskih čustev ni samo skrajno nekulturna, ampak ustavno prepovedana. Slovensko tožilstvo in sodstvo tega ni nikoli dojelo. Zadnja žrtev tega je duhovnik z obrobja Ljubljane, ki so ga več kot desetletje v vseh pogledih nečloveško mrcvarili po sodiščih. Martin Uhernik v talarju. Resnično zaslužijo sodniki več kot 600 evrov izjemnega povišanja plače. Dobili jih bodo od obdavčenja cerkva.
Tudi obračunavanje s kmeti ima večplastno ideološko podstat. Privrženci Svobode vidijo v njih samo slovenske janšiste, ki s svojo ruralno kulturo in zavestjo vdirajo v njihove centre urbane kulture. Si mislite, da se vozijo mimo njihovega templja v Šiški, si mislite, kako krvavi srce njihovega velikega podpornika Jankovića, ki mu mažejo njegov urbani blišč? Kmetje: “Raus iz Ljubljane! Idite u vaša sela i slušajte vašu goveju muziku!” Politično zatirani novinarji so na dan demonstracij kmetov izrabili vso svojo pretkanost, da so izrazili svoj prezir do tega tragičnega stanu. Urbana Ljubljana se vsaj fizično trese pred ponovitvijo Ižanskega punta iz leta 1848 in samo vprašaje časa je, kdaj bosta ministra za notranje in obrambne zadeve razglasila v Ljubljani »stojno sodbo«.
Najhuje je pod Svobodo v Sloveniji biti Slovenec. Direktor Muzeja slovenske osamosvojitve, eden najbolj perspektivnih, predvsem pa delavnih slovenskih raziskovalcev, ni samo izgubil položaja in službe, ampak doživel prepoved dela in se odpravlja v tujino. Svoboda Svobode!
Dr. Stane Granda