Najnovejši favorit slovenske tranzicijske levice na letošnjih parlamentarnih volitvah vstopa na politično sceno na nekoliko drugačen način kot njegovi predhodniki. Če so ti ustanovili svoje stranke, ki so se poimenovale kar po njih samih, se je on odločil prevzeti že obstoječo stranko. Če smo natančni, to stranko je pravzaprav dobil v dar. Ustanovitelj in dosedanji predsednik Stranke zelenih dejanj, nekdanji minister Jure Leben, je namreč odstopil s položaja, za novega predsednika pa se – kakšno naključje – ni prijavil nihče razen novokomponiranega ljubljenca tranzicijskih centrov moči Roberta Goloba. In ta je bil seveda izvoljen, potem je stranko preimenoval po svoji podobi v – Gibanje Svoboda.
To, da nekdo ustanovi politično stranko, pa jo potem brez boja prepusti nekomu drugemu, je precej velika politična bizarnost. V principu naj bi bila namreč to organizacija, ki nastane kot izraz potreb določene skupine ljudi, ustanovijo pa jo za to, da zastopa njihove interese oziroma da na političnem prizorišču uveljavlja vrednote, ki so jim blizu. Politična stranka v klasičnem smislu je celovita entiteta, ki združuje svoje člane v lokalnih odborih in različnih sekcijah na podlagi programa, idej in svetovnega nazora. Očitno pa nekateri stranke sedaj razumejo samo kot instantno orodje za zasedbo oblasti. So samo prazne posode, ki jih je mogoče napolniti s kakršno koli vsebino in hkrati še – če je treba – prepleskati embalažo. Nekatere med njimi so bolj kot ne za »enkratno uporabo«, se pravi za potrebe enih volitev, ko pa odslužijo svojemu namenu, v razmeroma kratkem času ugasnejo.
Nobenega dvoma ni, da sta Robert Golob in njegova “posvojena” stranka projekt enakega tipa, kot so bili njuni predhodniki, tj. Zoran Janković in Pozitivna Slovenija, Miro Cerar in Stranka Mira Cerarja ter Marjan Šarec in Lista Marjana Šarca. Gre za orodje zakulisnih centrov moči iz omrežja postkomunistične globoke države, s katerim se želijo ti znova polastiti vzvodov formalne oblasti. A če je bilo pri nekaterih njegovih predhodnikih vsaj na začetku mogoče ustvarjati vtis o tem, da gre za nekakšen »nov obraz«, sedaj o tem ne more biti govora. Golob je namreč del levih političnih struktur vse od časov Drnovškove LDS. Bil je podpredsednik Pozitivne Slovenije in kasneje Stranke Alenke Bratušek. Tudi svojo domnevno tako zelo uspešno menedžersko kariero si je gradil s pomočjo političnih povezav.
Glavna poanta Golobovega delovanja je očitno enaka kot pri njegovih predhodnikih. Pravzaprav je enaka kot pri preostanku levega tabora. Gre za nasprotovanje Janezu Janši in vsemu, kar on pooseblja. Ni naključje, da se je že v svojih prvih nastopil zaklinjal, da ni pripravljen sodelovati s človekom, ki je za velik del slovenske levice malodane poosebljenje vsega slabega. Pravzaprav je šel še dlje, saj naj ne bi sodeloval z nikomer, ki je sedaj v koaliciji z Janšo. In že takoj je začel označevati nasprotnike s »fašisti«, kar je danes pri levičarjih tako rekoč moda. Tudi njegova politična vsebina je enaka kot drugih predstavnikih te nove instantne politike – ni je. Do sedaj smo slišali le kup floskul brez resnega političnega programa.
To, kar prinaša pojav Roberta Goloba v slovensko politiko, je nastopaštvo, teatraličnost, samozaverovanost, pretencioznost. Saj ne da teh lastnosti do sedaj ne bi bilo – kvečjemu nasprotno – , vendar so sedaj dobile novo dimenzijo. Njegovi javni nastopi, ki potekajo v obliki šova za eno osebo, so ena sama velika poza, ki kompenzira pomanjkanje substance. Vendar celotne volilne kampanje ne bo mogel izvajati samo v kontroliranem prijateljskem okolju. In tedaj bo zanj nastopila ura resnice.
Dr. Matevž Tomšič