Težki časi, mirni časi

Mojca Škrinjar (foto: Demokracija)

Tišina mesta je podobna tisti v času šolskih počitnic in dopustov, nasprotje hrupu običajnih dni, ko pridušeni, a vendar vedno prisotni zvok cest potihne le v zgodnjih jutranjih urah. Ni parajočih siren rešilcev in policije, zvok samotnega letala preseneti, v predmestju sem ter tja plašen zvok kosilnice za travo, še lajež psov je pojenjal – ni sprehajalcev. V mestu so glavno besedo dobili ptiči, njihovo žvrgolenje je malodane edini zvok. Tišina se je naselila v dušo, posteljo vprašanja – zakaj? Kako lahko le droben virus povzroči tak potres?

Vsakdo išče svoj smisel življenja, religiozni v najvišji referenci – Bogu, drugi v razsvetljenskem skupku pravil, naš vsakdan pa je sestavljen iz opravkov, ki mu marksisti pravijo delo, ter prostega časa, ki ga je v veliki meri okvirilo potrošništvo. Kaj ostane, ko se opravki zmanjšajo na osnovno skrb zase in družino, ko kupujemo le najnujnejše, ko prijatelje in celo svoje najdražje slišimo le preko telefona? Tišina razgalja.

Mladina je ostala doma. Neverjetno pridni so, ti mladi. Kažejo veliko zrelost, ko oddajajo izpolnjene naloge učiteljem in jim izražajo hvaležnost. Učitelji so težavo spremenili v ustvarjalnost. Nastajajo nove didaktične prakse, poteka učenje na daljavo. Lepo. Toda kriza razgalja tudi naš izobraževalni sistem in njegova kakovost je res vprašljiva.

Že res, da smo lahko veseli dobrih rezultatov na mednarodnih merjenjih znanja in res je, da imajo naši učitelji v osnovnih in srednjih šolah vsi univerzitetno izobrazbo, in da so učni načrti nadvse natančni, in da imamo kopico pravilnikov, ki urejajo življenje v šolah. Res pa je tudi, da je v slovenski poosamosvojitveni stvarnosti le en minister, ki mu je nepretrgana vladavina njegove stranke omogočila pustiti trajnejši pečat v slovenskem izobraževalnem sistemu, drugim ministrom je stvarnost pustila zgolj en ali del mandata. Zato lahko najdem najbolj prikladen izraz za naš izobraževalni sistem: skupek fevdov.

Dolžina učnih načrtov kaže obupen strah strokovnjakov, da bi kaj pozabili zapisati in bi tega učitelj potem ne mogel posredovati svojim učencem. Kaže pa tudi fevdalizacijo zavodov v podporo šolstvu, zato se vsebinsko popolnoma iste stvari v učnih načrtih imenujejo povsem drugače, glede na stopnjo izobraževanja, vrtec, osnovno šolo ali srednjo šolo. Tako imate zmedo pojmov, ki označujejo iste stvari, vendar z različnimi imeni: cilji, operativni cilji, kompetence … Če šola pelje mlade v gledališče, bodo temu v osnovni šoli rekli kulturni dan, v gimnaziji obvezna izbirna vsebina, v srednji strokovni šoli pa interesna dejavnost.

In dalje -program v osnovni in srednji šoli pomeni vsebino izobraževalnega dela, v vrtcu pa vsebino in sredstva ter delo zaposlenih. Pomenska zmeda sam po sebi ne bi bila nič hudega, bila bi lahko samo smešna in lahko jo je urediti. Če seveda ne naletiš na “stroko”, ki se bo pretrgala, da se ne bi izgubil že zdavnaj zastarel izraz “standard znanja” v osnovni šoli, v srednji pa bo mirno dopustila izraz “kompetenca”, saj srednja šola slučajno ni njen fevd. Točno vemo, da so dosežki mladega, žal, še najbolj odvisni od dejstva, v kakšni družini se je rodil. Če so njegovi starši ambiciozni, z visoko izobrazbo in visokimi dohodki, bo otrok najverjetneje šel tudi po tej poti. Če se je rodil v družini, kjer je borba za obstanek, kjer knjižne police krasi zgolj rumeni tisk, ima bistveno manj možnosti za uspeh.

Danes, v nenadni krizi, pa je to še bolj očitno in tragično. Nimajo vsi mladi doma računalnika, zato težko pričakujemo, da bodo enakopravno sodelovali v tekmi za znanje in ocene. Toda ravno te odločajo, v kateri nadaljnji izobraževalni program se bo mlad človek lahko vpisal. Učitelji morajo za te učence in dijake najti najboljše načine, da jim olajšajo dostop do znanja. To ni lahko. Država pa mora sistemsko blažiti te razlike. Morda bo kriza vendarle prinesla priložnost, da nekatere stvari spremenimo. Zagotovimo vsem učencem in dijakom enake izhodiščne možnosti. Država mora vsakemu učencu in dijaku nuditi brezplačno uporabo prenosnih računalnikov, gradiva morajo biti elektronska, internetno omrežje pa segati do zadnje vasi. Izobraževalni sistem se mora reorganizirati, odstraniti je potrebno fevdalizacijo in ga prilagoditi učečim.

Na koncu koncev gre isti človek čez vse stopnje izobraževanja – pošteno bi bilo, da bi bile vsaj primerljivo oblikovane in zahtevne. Zastarel sistem ocenjevanja, nastal v devetdesetih letih, kjer je ocena malodane odločba, je potrebno nujno spremeniti. Povratna informacija učencu je bistvena – učitelj mora učencu povedati, kakšno stopnjo znanja ali kompetenco je dosegel, kaj mu še manjka, na kakšen način bo to dopolnil. Temu učeno rečemo formativno ocenjevanje. Ta način zahteva visoko stopnjo učiteljeve strokovnosti, velik vložek njegovega dela in časa. Toda prav bi bilo, da se formativna ocena tudi prevede v oceno, ki ni zgolj posledica kontrolne naloge ali ustnega spraševanja.

To pomeni, da učitelj na podlagi komunikacije z učencem presodi o tem, kako se je učenec v daljšem obdobju trudil, naučil in to tudi oceni. Pri učenju na daljavo v tej situaciji se mi to zdi edini možen izhod, ki je tudi etičen in pošten, za oba, učitelja in učenca. Pošteno pa si zaslužijo tudi pohvalo vsi učitelji in starši v teh časih, ki za nikogar niso lahki. Vsi bomo iz te bitke odšli opraskani.

Zato je še najmanj, kar lahko pričakujemo, nabiranje političnih točk. Na primer, da lahko prav vsi, na vseh stopnjah izobraževanja in v vseh poklicih, ki so zaposleni v vzgojno izobraževalnih zavodih, delajo od doma. Žal dojenčka ni mogoče previti na daljavo, niti pomiti tal. Vojno dobičkarstvo ni prav lep posel. Tudi za stanovsko organizacijo ne. Mir nedeljskega popoldneva prekine zvok žage na vrtu. Ah, to se ne dela v nedeljo, toda vendar je lepo. Življenje gre dalje, drugače, zelo drugače.

Mojca Škrinjar