Odkar smo v Sloveniji priča novim obrazom, se je leva stran politike konsolidirala. Ni več leve sredine, pragmatičnih levičarjev, podjetništvu prijaznih levičarjev … vsi so postali isti revolucionarji v boju proti dobičku zasebnikov, tujim investicijam, kolektivizaciji, redistribuciji premoženja in borbi za čim večjo navezanost državljanov na socialno državo. Imamo dve parlamentarni neomarksistični stranki, a tudi tisti, ki sami sebi pravijo liberalci, so to le v imenu. V resnici niso nič manj kolektivistično nastrojeni od dveh strank socialistične revolucije, ki se vsaj ne pretvarjata, da sta liberalni. Poslanci liberalcev se znajo povsem enako kot socialisti ideološko boriti za državno šolstvo (z namernim mešanjem med pojmoma državni in javni), minirati privatizacijo z gverilskimi metodami in tihim sodelovanjem z globoko državo, podjetnikom odločno povedati, da bodo morali premoženje pravično razdeliti med delavce in državljane … A v tej rdeči juhi obstaja cel kup osebnosti, ki naredijo združeno celoto nekoliko manj monotono. Še zmeraj govorimo o delavcih revolucije, a vsak ima svoj pristop.
Opisal bom najbolj zanimive tipe politikov, ki so nas razveseljevali od izuma novih obrazov naprej (v vsakem tipu se lahko najde več specifičnih ljudi) in povedal, kateri tip lahko levo opcijo popelje iz leta 1945 “nazaj v prihodnost”:
Neoliberalec – čeprav razume, da obstaja prosti trg in da ima ta svoje zakonitosti, ki imajo občasno tudi kakšen pozitiven učinek, je kljub temu prepričan, da lahko le vpliv benevolentne države poskrbi za trajni razvoj in dobrobit prebivalstva. Nadimek neoliberalec so mu dali kolegi levičarski poslanci, ker misli, da prosti trg in kapitalizem niso koncentrirana manifestacija čistega zla. Svoje neoliberalne tendence brzda in kompenzira tako, da vsako leto hodi v Dražgoše poslušat lekcije o tem, kako je treba kapitaliste nacionalizirati, čeprav intimno v take ideje ne verjame.
Liberalni demokrat – poslanec, ki je obredel že vse različice LDSa v Sloveniji in zmeraj našel nov navdih za reciklažo svojega liberalnega naboja, zdaj pa čaka, kaj bi sledilo čez leto dni, stranka narodnoosvobodilnega boja Tita Turnška ali al-Jamiʻah al-ʻArabiyah kakšnega naključnega naturaliziranega Arabca, ki je prišel v obljubljeno deželo brez žene in otrok. On se bo našel v vsaki. Saj je liberalec, liberalci pa so znani po tem, da sprejemajo nove ideje.
AntiJanšist – vsem razlaga, da bi bila Slovenija danes brez dveh Janševih vlad že druga Švica. Vstopil bo v vsako vlado, ki je ne bo vodil Janez Janša. Volivcem rad poudarja, da je glas zanj glas proti Janši. Drugih prepričanj nima, ko bo nekoč Janez Janša šel v pokoj, bo AntiJanšist šel na podstrešje in se ob spremljavi partizanskih koračnic obesil.
Revolucionar – sovraži kapitalizem, ZDA, bogataše, NATO, akumulacijo kapitala, razredne sovražnike, fašiste, naciste in rasiste. Prepričan je, da je del nove generacije, ki bo svet končno osvobodila izpod pesti pogoltnih bogatašev in denar razdelila med ljudi in poskrbela za dobo splošnega izobilja. Državni zbor uporablja le za promocijo svojih filozofskih pogledov na življenje, vesolje in sploh vse. Sicer rutinsko podpre vse zakonske predloge vlade, ker je z njo v koaliciji, a le zato, da lahko ostane v Državnem zboru in še naprej širi svoje progresivne ideje.
Nadomestni poslanec – poslanec, ki je prišel v parlament zato, ker je njegov strankarski kolega prevzel ministrsko mesto, on pa je prevzel njegov sedež. Med vsemi poslanci najraje in najponosneje omenja, da so poslanci IZBRANCI LJUDSTVA in da predstavljajo ljudi, ki so jih izvolili. Kljub temu, da je na volitvah dobil le 500 glasov, pa še to od razširjene družine in prijateljev, katerim je obljubil politične usluge, če bo izvoljen je prepričan, da je njegov poslanski mandat igra usode, ki mu je dala v roke breme ključnih sprememb, ki jih država potrebuje. Rad se oglaša na sejah in jezno opozarja kolege, naj se vendarle zberejo, saj so predstavniki ljudstva.
Zeleni Jurij – blizu so mu okoljevarstvene teme. Prepričan je, da je nastopil čas, ko moramo Zemljani izklopiti svoje elektronske naprave, za vedno ugasniti avtomobile, se s cvetlicami zataknjenimi v klobuke in abakusom v rokah odpraviti na (električno gnane) avtobuse in vlake. Njegova vzornika sta Al Gore in Greta Thunberg. Sovraži naftno industrijo, fracking in premogovnike. Prepričan je, da je edina pot, ki nas bo obvarovala pred globalno kataklizmo leta 2030, vrnitev v tradicionalni način življenja, ko se je družina zbrala okrog ognja, pela pesmi in pila sveži mošt. Ves čas si domišlja, da mu sledijo plačani agenti naftne industrije, frackerjev in mednarodnih bančnikov.
Rusofil – Član kluba slovensko-ruskega prijateljstva. Prepričan, da nas je zahodna propaganda iztrgala iz rok matere Rusije, njegova naloga pa je, da nas počasi, a vztrajno pripelje nazaj v njeno naročje. Je navdušen panslovan in vernik v skupno slovansko socialistično kraljestvo, ki bi segalo od Vardara do Vladivostoka – tega si zaenkrat še ne upa povedati na glas, a čas za to bo kmalu napočil. Večkrat na leto skupaj z državno delegacijo potuje v Moskvo in upa, da se bo nekoč srečal s Putinom. Do tistega dne dela selfije z Leninovim truplom. Verjame, da so si Američani enajsti september povzročili sami, da niso nikoli pristali na Luni in da je Gorbačov dvojni ameriško-izraelski agent, katerega so poslali, da razbije Sovjetsko zvezo. Slovenska politika ga pretirano ne zanima, razen v okviru interesov Ruske federacije in njene gospodarsko-politične širitve v Slovenijo.
Socialni podjetnik – Velik navdušenec nad državno sponzoriranimi programi, ki vzpodbujajo podjetništvo. Zanima se za več tem s podobnim motivom: socialno podjetništvo, delavske kooperative, zadružništvo. Skupni imenovalec smelih projektov, ki jih prodaja ministrom, je davkoplačevalsko sponzoriranje njegovih socialno čutečih projektov. Njegov življenjski moto je: če imaš deset evrov, jaz pa en evro, imam jaz enajst evrov.
Moralist – Moralist kot volk v zasedi čaka na svojo priložnost, da bo lahko pred širno slovenijo povedal kakšno moralno superiorno enovrstičnico, ki se jo bo potem predvajalo povsod od Pop TV, Nacionalke do Planet TV, če bo vse po sreči pa bo postala celo kandidatka za Bob Leta. Njegove enovrstičnice so udarne, kratke, polne kreposti in skrbi za tiste najbolj ranljive. Njegovi hiti so v stilu: “Kako naj upokojenec preživi s 400 evri?!”, “Kako naj mati samohranilka preživi, če je ravno postala tehnološki višek?!”, “Kako mislite, da se počuti begunski otrok, ki ve, da nikoli ne bo videl morja?!” … Tako se je že vživel v svojo vlogo večnega zagovornika žrtev, da je že čisto pozabil, da je njegova stranka sestavni del koalicije.
Deklamator – V Državni zbor je prišel po naključju skozi skrivnostna pota našega mutiranega proporcionalnega sistema. Širša javnost o njemu ne ve nič. Tudi nastopov nima veliko. Včasih mu jih nekaj sestavijo v podporo kakšnemu vladnemu predlogu, pa ima še tam težave, da bi ga prebral, ker so avtorji zapiska uporabljali preveč zapletene besede. Proračunski memorandium … kaj je že to? Kak radioaktivni element? Aja, memorandum. Želi si, da bi mandat vlade trajal čim dlje. Vsak mesec poslanske plače pomeni več mesecev poštenega dela za tekočim trakom. Zato je izredno discipliniran pritiskač na gumb. Ko ga pokličejo, bo prišel, pa tudi če ga je ravno klicala žena, da jo po cesti lovijo razbojniki.
Palestinec – Že od očeta, visokega partijca naprej, ki ga je že v zibki učil o neuvrščenih in Jaserju Arafatu, čuti afiniteto do palestinske samostojnosti. Vseeno mu je, ali bo Palestino prevzel Hamas, al-Kajda ali brigade mučenikov al-Aksa. Pomembno je le, da se Palestinsko ozemlje reši fašističnega Izraelskega škornja, ki jih tepta že pol stoletja. Ve, da je Palestinski boj antifašistični boj in s tem hkrati relevanten tudi za našo državo, katere temelji so prav tako antifašistični. Pravi, da ni antisemit. Enkrat so ga zalotili, kako zažiga Davidovo zvezdo, a je trdil, da si je le ogreval stanovanje.
Novi obraz – politik, ki v slogu Fidela Castra obvlada več kot tridesetminutne govore o ničemer, a tako retorično spretno, da nihče v Sloveniji ne bo vedel, da ni nič povedal. V tujini bodo vedeli, a tja novi obrazi redko zaidejo. Novi obrazi so bitja Balkana in Rusije, občasno zaidejo še v kakšno arabsko diktaturo. Ko pa že, pa se za pet minut začenjamo spraševati, kaj nam je bilo, da smo volili takšne nove obraze, ki nam zdaj delajo sramoto. Nato hitro pozabimo, ko preberemo kak dober članek o naslednjem novem obrazu. V ZDA imajo zelo dober izraz za osebo, ki ustreza slovenskemu kalupu potencialnega novega obraza. Takim pravijo “bullshit artists”.
Tako raznoliki so slovenski levičarji, a vendarle tako zelo podobni. A ni treba, da je tako. Socialni demokraciji ni treba zaiti v temačno podzemlje totalitarnih prebliskov, kjer prebivajo Corbynovi laburisti, Sandersovi demokratični socialisti, stasi Die Linke ali marksističnih hujskačev k prevratu sistema tipa Podemos, Siriza ali Levica. Socialna demokracija se lahko povsem mirno konsolidira s prostotržno naravnanimi silami, ki so nosilke napredka in izobilja. In ko to storijo, tudi zmagajo – Tony Blair je danes le še oddaljen spomin na bolj zmerne čase, medtem ko se globalna levica vedno bolj radikalizira. V Sloveniji imajo tisti prvi, ki sem jih omenil – tisti, ki jim kolegi lepijo oznako “neoliberalci” – možnost, da prvič v zgodovini prečistijo svoje vrste revolucionarnih čegevar, ki se skrivajo v uradno sredinskih strankah in postanejo prava leva sredina. Ne tista, ujeta v letu 1945, z vso prtljago totalitarizma, ki se pri nas lepi na leve stranke. Ne tista, priklopljena na boljševiško-mafijske gospodarje, ki jim ukazujejo že 75 let. Ne tista, ki ji je bolj mar za palestinsko neodvisnost kot za pomanjkanje dobro plačanih služb v Sloveniji. Poslanci! Dobro veste, kdo ste. Dobro veste, kakšna odgovornost je na vaših ramenih. Potisnite že enkrat svoje gibanje iz tistih turobnih dražgoških gozdov v resnični svet, podjetništva, meritokracije in napredka!
Mitja Iršič