Koronavirus je za Kitajce mala šola naukov o disfunkcionalnosti državnega upravljanja. Ta narod si z nami deli lastnost, ki je očitno skupna vsem ostankom različnih poskusov implementacije socializma: prepričani so, da mora omnipotentna država poskrbeti za blagostanje svojih državljanov. Ko je kaj narobe, začno najprej bentiti nad oblastjo – pa ne tisto v Pekingu. Tista ima na Kitajskem tak status kot Alah v islamu. Gnev se po navadi zlije na provincialne oblasti in župane posameznih mest, ki so Pekingov kanonfuter. Ko pride do kakšne zmede, vladnega debakla, upora lokalnega prebivalstva odstopi župan ali vodja province, politbiro pa ohrani harmonijo znotraj svojih vrst. Koronavirus pa je vendarle bila prevelika zadeva, da bi jo lahko podtaknili le županu Vuhana in guvernerju province Hubej. Prav neverjetno je kako ljudje na kitajskih socialnih omrežjih žugajo ljudem prav tja do prestolnice, skupaj z tistim, ki se ga sicer najbolj bojijo – nikoli z imenom, ampak tako, da je jasno na koga mislijo.
Tale kriza je namreč naplaknila vso nesnago, ki jo je sposobna državna uprava. Najprej zanikanje, da ni nič narobe, potem priznanje in nerodna komunikacija z javnostjo. Nato neustrezni ukrepi. Ko so videli, da stvari uhajajo nadzoru pa celo preveč histerični odziv. Ko sem prišel v Guangzhou je vuhanski virus divjal že najmanj en mesec (nekateri pravijo da celo od novembra). Pa ni nikogar zanimalo. Na ulicah je bilo polno ljudi. Nihče ni nosil maske.
Lokalna vlada državljane ni opozarjala, da se širi nevarna gripa, ki lahko hitro preide v pljučnico. Dokler ne niso v mestu začeli pojavljati prvi primeri. Najprej samo pri delovnih migrantih iz Vuhana in turistih ki so imeli v Vuhanu prestop. Nato domačini iz Guangzhouja, ki sploh niso bili v stiku z nikomer iz Vuhana, kar je bilo jasno sporočilo, da se virus zelo potentno prenaša.
Neučinkovito državno upravljanje
Ko so v enem dnevu našteli 25 novih primerov, se je začela vsesplošna državno-upravna histerija: prvi dan merjenje temperature na metroju. Drugi dan že na avtobusu in vstopu v nakupovalne centre. Tretji dan že celo v taksijih in kar tako na ulici. Prijazen glas je v mandarinščini po zvočnikih razporejenih po vsem mestu apokaliptično razglašal naj ljudje ostajajo doma, če se le da, ven pa hodijo samo če je res nujno. Ker je bilo ravno sredi vrhunca praznovanja lunarnega novega leta so se takrat vsi zavedal, da gre zares. Ulice so bile vsak dan bolj prazne, do danes ko je sprehod po Guangzhouju podoben sprehodu po Pjongjangu. Komaj kje kak človek, komaj kje kak avto. Le metroji in avtobusi neprekinjeno prazni vozijo kot v kakšnem distopičnemu znanstveno-fantastičnemu filmu iz osemdesetih. Tisti, ki so si še upali ven so se izogibali ljudem, ki niso nosili maske ali celo tistim, ki govorijo mandarinsko – Guangzhou je namreč kantonsko govoreče mesto, severnjaki pa so njihova različica “južnjakov iz Balkana”, V provinci Hubej, katerega glavno mesto je Vuhan namreč govorijo mandarinsko in kar nekaj ljudi od tam hodi delat v bogatejši jug (Guangzhou, Shenzhen, Hong Kong, Macau).
Kako neučinkovito je lahko državno upravljanje sem na lastne oči spoznal, ko sem več dni sledil sosledju uradnih priporočil in navodil za obnašanje v javnosti. Najprej so ljudem svetovali naj ne hodijo ven, oz. naj se vsaj izogibajo javnih krajev kjer se zbira večja množica ljudi (s tem namenom so zaprli vse parke, živalske vrtove, turistične znamenitosti in največje nakupovalne centre). Naslednji dan je postala nošnja zaščitne obrazne maske obvezna v zaprtih javnih prostorih. Če je nisi imel si bil obsojen na cesto in svoje stanovanje. Nato je začelo primanjkovati mask. Tiste, ki so ostale so podjetni trgovci začeli prodajati za desetkratno ceno (ponudba in povpraševanje pač). Iz Pekinga je hitro prišel ukaz, da to ni pravično – vsi guvernerji provinc so morali poslati policiste in kaznovati trgovce in lekarnarje, ki so hoteli zaslužiti. Država je nato prevzela vse aktivnosti okoli distribucije mask. A seveda tudi država ni imela neomejenih količin, ki bi jih lahko pravično delila med delovno ljudstvo. V Guangzhouju je zato lokalna oblast odločila, da lahko vsak državljan dobi štiri maske, ki jih bodo delili na štirih lokacijah po vsem mestu.
Aparatčiki povzročajo kaos
Vem, zdaj pa se sprašujete – a so to isti Kitajci katerim se klanjamo, ko gledamo kako suvereno prevzemajo svetovni visokotehnološki primat na področju ITja, električnih vozil, proizvodnje baterij…? Ja, z eno razliko. Ko se čudite Huaweijem in Xiaomijem tega sveta se morate zavedati, da gre za podjetja kjer lastniki upravljajo s svojim denarjem. Pri državi pa gre vedno in povsod za aparatčike, ki nadzorujejo zapravljanje tujega (davkoplačevalskega) denarja. Takoj ko je zraven država bo sledil kaos, birokratski nesmisli, slaba komunikacija med uradi, nesposobnost, lenoba – ne glede ali se pogovarjamo o državni upravi na Kitajskem, Japonskem, ZDA, Nemčiji ali Sloveniji.
Država je povsod slab gospodar in povsod podvržena korupciji in nepotistično zaplojeni nesposobnosti. Nekoč sem vam že opisal kako Nemci že skoraj 20 let z milijardnimi izgubami državno-plansko gradijo letališče Brandenburg, pa še danes ni odprto. Debakel z maskami je super mikroprimer kako lahko država s slabo komunikacijo med posameznimi uradi in po inerciji upravljanja s tujim premoženjem povsem zataji in naredi težko situacijo s svojimi ukrepi še težjo. Kitajska je polna podobnih zgodb o državnem upravljanju – niti ni nujno, da je kriva korupcija. Včasih je dovolj že splošna nezainteresiranost ali nesposobnost državnih uradnikov, ki vedo, da se ne igrajo s svojim premoženjem. Dober primer je industrijski mimostrel ozkotruplega letala Comac C919. Centralni planerji se niso ozirali na opozorila domačih strokovnjakov, da nimajo nobenih izkušenj pri gradnji sodobnih potniških letal. V Pekingu so razmišljali, da če se na hitro skopirati BMW-jevega terenca in Hitachijeve hitre vlake, potem se da tudi letala. Pa ni bilo tako enostavno. Kitajski davkoplačevalci so v projekt od 2008 zmetali že 20 milijard dolarjev (veliko več kot Boeing in Airbus zapravita za projekte večjih širokotrupih letal), pa je po neskončnih zamudah še zmeraj v povojih. Ko bo končno prišel na trg ne bo ponujal nič več kot Airbus A320 ali Boeing 737, zato ga nihče ne bo hotel, razen kitajske letalske družbe, ki bodo v nakup prisiljene. V Pekingu so se pač odločili, da domače letalo potrebujejo za nacionalni prestiž, tako kot smo se mi odločili, da nujno potrebujemo 27 kilometrov železniških tirov od Kopra do Divače. Vmes se je zamenjalo cel kup strokovnjakov iz nacionalnih institutov za letalstvo, a nihče ni našel zmagovite formule – kljub dobro dokumentirani industrijski kraji Airbusovih, Honeywellovih in Boeingovih patentov.
Slovenski politiki reševali NLB, kitajski poslovneži gradili imperije
Na drugi strani pa imamo neverjetne uspehe, kitajskih družb, ki so prejšnje desetletje iz garažne obskurnosti prerasle v multinacionalne mednarodne konglomerate, ki si počasi a zanesljivo podrejajo tehnološki svet. Li Šifu si je leta 1986 sposodil denar in ustanovil družbo Geely, s katero je začel proizvajati hladilnike. Leta 2002 je kupil propadlo državno avtomobilsko družbo in začel proizvajati avtomobile. Najprej po licenci Daihatsu, nato po lastni tehnologiji – proizvajati so začeli SUV modele, ki so v Aziji sloveli kot dober približek zahodnim, a za tretjino cene. Družba je kapitalsko eksplodirala in 2010 od Forda kupila Švedski Volvo. Vse sodobne Volvove modele je razvil Geely. Leta 2017 so kupili 51% delež legendarne angleške znamke Lotus, leta 2019 pa še 9.5% delež najstarejšega proizvajalca avtomobilov Daimler. Lastnik Li je pred vstopom na avtomobilski trg kritiziral državne proizvajalce avtomobilov, ki so le vstopali v skupne projekte s tujimi družbami (s Hondo, Volkswagnom, BMW-jem, Toyoto…), nikoli pa niso vzpodbujali inovacij, saj so bili birokrati premalo vizionarski, da bi razmišljali po svoje. Prav tako je kritiziral krajo intelektualne lastnine tujim družbam, saj je bil mnenja, da se pravega znanja ne da kupiti – nastati mora po naravni tehnološki inerciji in se razvijati v skladu z ekonomskimi smernicami.
Xiaomi je danes najmlajše podjetje v prestižni druščini Fortune 500. Nastalo je komaj leta 2010, kot skupna zasebna investicija tehnoloških zanesenjakov, ki so delali za Googlov institut na Kitajskem. Direktorju Lei Junu je bilo hitro jasno, da bo v bodoče, profite na področju pametnih telefonov žel le Apple s svojim edinstvenim ekosistemom, drugi proizvajalci pa bodo slej kot prej prodajali z izgubo. Bitka za profite pa se bo bila na področju storitev in monetizacije informacij, ki jih uporabnik telefona preda proizvajalcu – Leiju je bilo to jasno že leta 2010 (ko se še Google tega ni dobro zavedal) zato je začel telefone že od začetka na trg pošiljati z izgubo (Xiaomijevi telefoni so takrat – in še danes – stali polovico podobnih Samsungovih na istem operacijskem sistemu). Vedel je, da noben državni planer ne bo podprl takšne na videz kontraintuitivne poslovne odločitve – zato so bili vsi investitorji zasebniki, med drugim tudi ameriški proizvajalec komunikacijske opreme Broadcom. Drzna strategija se je izplačala – danes je Xiaomi tretji največji proizvajalec pametnih telefonov, drugi največji proizvajalec robotskih sesalcev, peti največji proizvajalec televizij. Nastal pa je komaj desetletje nazaj. Se spomnite tistega nesrečnega leta 2010 ko so naši državni vizionarji politkomisarili po NLB, NKBM, Petrolu, Instrabenzu? No, danes je Xiaomi, ki ga takrat še ni bilo, vreden več kot tržna kapitalizacija celotne slovenske borze. Lei Jun je že pred Xiaomijem vodil Kingsoft – eno prvih softverskih družb na Kitajskem. Družba je bila od ustanovitve pretežno pod kontrolo državnega aparata – razvijala je aplikacije za javno upravo in vojsko. Lei jo je po vzoru Microsofta preobrazil v sodobno zasebno družbo, ki je začela razvijati programsko opremo za poslovne in zasebne uporabnike. Leta 1998 jo je z IPO-jem spremenil v pravo zasebno družbo, preden se je posvetil drugim projektom. Lei Ju je od nekdaj verjel, da so državni uredniki preveč okorni, nazadnjaški, premalo vizionarski, včasih pa tudi preveč leni in ujeti v svoje tirnice razmišljanja, da bi bili sposobni narediti drzne tehnološke preskoke, ki jih dinamični zasebni trg potrebuje.
Slovenci potrebujemo več visokotehnoloških podjetij
Lahko bi naštel še ducat takšnih primerov zasebnih industrijskih pobud, pa še en ducat državnih mimostrelov, ampak mislim, da razumete kaj vam želim povedati. Ko se čudite kitajskim vesoljcem, ki kot iz rokava stresajo nove multinacionalke se zavedajte, da tega ne počnejo državno-planski komunisti v Pekingu. Tisti imajo še zmeraj svoje zombi državne družbe, kjer so zaposleni njihovi sinovi, nečaki in svaki – te tolčejo izgube in obratujejo le zato, da se dela po keynesianskem načelu “in case of nothing to do break glass and sweep the broken glass.” Ti sicer zavirajo drugače eksplozivno kitajsko rast, a ne dovolj, da je ne bi zasebniki uspešno zamašili z milijardami dodane vrednosti, ki jo proizvedejo. Komunisti v Pekingu so to hitro ugotovili in zdaj zasebnim podjetjem ne solijo pameti okrog tega kako služiti denar. Vedo, da to znajo zasebniki bolje in učinkoviteje od njih. Že davnega leta 1981 so naredili prvi prostotržni kapitalistični eksperiment – posebno ekonomsko cono (Jingji Tequ, oz. SEZ – special economic zone) imenovano Shenzhen. Cona SEZ je mestu dovoljevala, da sprejme svoje davčne predpise za privabljanje tujega kapitala in da je izvzeto iz planske ekonomije, kateri je bil podvržen preostanek države. Shenzhen je nato iz kantonske ribiške vasice v le dveh desetletjih zrasel v globalno tehnološko metropolo, kjer se danes proizvede 80 odstotkov vseh pametnih naprav na svetu. Danes SEZ eksperiment komunistična partija vidi kot zgled za vsa druga kitajska mesta in lokalne province vzpodbuja, da mesta izolirajo od državno-planskega gospodarstva in namesto tega skušajo privabiti zasebne investicije – tako domače kot tuje. Sistem SEZ mestom hkrati omogoča lastno ekonomsko administracijo, s skoraj takšno gospodarsko avtonomijo, kot jo ima Hong Kong.
Cena zato, da partija zasebnike pusti pri miru kar se tiče tekočega poslovanja pa je, da morajo zasebne družbe centralni vladi biti neprestano na voljo, če jih ta želi kadarkoli uporabi za geostrateške, vojaške ali civilno-kulturne namene. Kaj to pomeni? Xiaomi in Huawei imata proste roke kar se tiče svoje tržne strategije in portfolia izdelkov – a ko jim vlada ukaže, da morajo v svoj telefon vgraditi vohunsko programsko ali strojno opremo, ki nadzira domače ali tuje subjekte morajo ubogati. To za zahodni svet in tudi za navadne Kitajce prinaša povsem druga tveganja, a v sklopu tega sestavka se s to komponento ne bom ukvarjal. Želim vam le predstaviti kitajsko gospodarsko in politično resničnost, še posebej tistim kljukcem, ki mahajo z Huawejievim P30PRO rekoč: “No, zdaj vidite, da komunizem deluje.” Eksplozivna rast kitajskega gospodarstva je otrok zasebne gospodarske pobude. Ko pride zraven država, se kot pri nesrečnih maskah vse poruši. Takrat se učinkoviti Kitajci spremenijo v orientalsko različico slovenskih A Je To socialistov a la Šarec, Cerar, Bratušek, Erjavec, Židan. Ne le zaradi korupcije in nepotizma – tudi zaradi dobre stare birokratske nesposobnosti, ki je tako značilna za vsak državno voden projekt na svetu. Ko bo Xiaomi letos predstavil svoj prvi zložljivi telefon in robota, ki bo funkcionalni hišni pomočnik bodo kitajski socialisti še zmeraj iskali ustrezni pravičen način za distribucijo presnetih zaščitnih mask, slovenski socialisti pa bodo še kar merili višino tistega zidu v Pesnici. Na srečo imajo kitajski socialisti Xiaomi. Mi ga nimamo.
Mitja Iršič