Odziv s strani nekaterih politikov in predvsem “režimskih” medijev na govor poslanca in podpredsednika državnega zbora Jožeta Tanka, 23. decembra v parlamentu, ni bil presenetljiv. Mislim, da je govorec na to celo računal. Rdeča nit odzivov je bila, da je bil neprimeren za čas praznovanja oziroma primeren le za ozke strankarske namene. Zanimivo! Zakaj? Ali ni navedel nekaterih nekaj dejstev iz preteklosti, ki jih počasi prerašča laž ter zelo žgočih problemov naše družbe? Da! Ali je navedel kaj neresničnega? Ne! Ali v govor ob slovesnostih res sodijo le hvalnice vladi, režimu? Po mojem mnenju ne! Prav je, da v takih trenutkih vsaj iz hrama demokracije slišimo tudi kaj takega, kar mediji, odvisni od vlade, ne poudarjajo dovolj!
Prav v tem je “kaveljc”. Če se taka stališča sliši le v parlamentarnih razpravah, se jih opredeli kot izključno strankarska, če hočete opozicijska stališča. Torej: kot se reče v naprej nasprotujoči vladi, brez resnih argumentov, zasnovana le na političnih stališčih. Če pa se to sliši v govoru predstavnika parlamenta, podpredsednika, na slovesnosti je problem vendarle nekoliko večji.
Dobi dodano težo, še posebej če za tem stoje dejstva in dokumenti! In prav v tem je razlog za negativno, nervozno reakcijo nekaterih politikov in tudi režimskih medijev, ker jih dejstva (ne resnica prikrojena po njihovih merilih) motijo. Ali ni pristop le s hvalo, pojav v nedemokratičnih državah, v avtokratskih okoljih, ki morajo z besedami hvale, ki jih neprestano ponavljajo, “prepričevati” svoj narod v kako idealnih razmerah žive.
Ko je nekatere še vedno potrebno utišati, drugi govorijo, kar želijo
Ali tega morda nismo doživljali leta in leta v času komunističnega enoumja? Ali si je poslanec Jože Tanko kaj izmislil in zakaj tak gnev nad vsebino tega govora? Menim, da prav v takih trenutkih lahko dejstva sežejo globlje v zavest ljudi in nas morda ponesejo v kritično razmišljanje. Vse, kar je bilo izrečenega, se je zgodilo in smo doživeli. Problem je v tem, da vladajoča leva politika že dolgo časa vse, kar se je dogajalo, skuša poriniti v pozabo z drugo, svojo resnico in povsem jasno je, da jim prava resnica, izrečena ob posebej slovesnih trenutkih, težko pade na dušo in je ne želi slišati.
Zanimivo je dejstvo, da se isti mediji z enako energijo niso spotaknili ob resnično neprimerno, nespoštljivo izjavo Milana Kučana, ki je govor predsednika države Boruta Pahorja istega dne na osrednji proslavi samostojnosti in enotnosti Slovenije v Cankarjevem domu označil s pridevnikom “pravljičen”. Ne, seveda ne. To ni prišlo na misel niti enemu komentatorju naših osrednjih, neodvisnih poročevalcev, komentatorjev. Ali niso smeli, hoteli zapisati, da je taka izjava iz ust bivšega predsednika nesprejemljiva. Kdo ve? Bistveno je, da tega v uradnih neodvisnih medijih nismo slišali. Torej imamo stanje, ko se nekomu, ki pove, kaj je narobe v državi, očita strankarski aktivizem, drugemu, ki oceni govor predsednika države kot pravljičen, se ne očita ničesar. Sprašujem se, ali to ni delitev na izjave naših in vaših s poudarkom, da so naši, torej uradni, tisti pravi, oni drugi pa so nebodigatreba in jih je potrebno utišati.
Vse, kar je Tanko povedal, sloni na dokumentih
Ne bom ponavljal vseh argumentiranih navedb podpredsednika Tanka, razen še ene in sicer ocene našega sodstva. V svojih stališčih je bil zelo jasen in kritičen. Sam bi dodal k temu še nekaj konkretnega in sicer vse, kar se dogaja Francu Kanglerju. Vse, kar se mu je dogajalo, je nedopustno. Nihče razmišljujočega človeka ne more prepričati, da akcije, tudi sodne, proti njemu niso bile politično motivirane. In sedaj, ko bi to bilo nujno strokovno in politično neobremenjeno pregledati, to prepove ustavno sodišče. Ustavno sodišče si tega ne bi smelo dopustiti iz povsem moralnih razlogov. Ko je nekdo tolikokrat obtožen in kasneje na drugi stopnji oproščen, se lahko pravosodje izgovarja na njihovo delovanje, pravno varnost. Vendar ko mora nekdo tolikokrat na sodišče, potrošiti veliko denarja, zaradi nepreverjenih, neupravičenih sumov izgubi več funkcij in na koncu iz tega ni nič, stvar postane preresna in vsekakor nekaj smrdi in to bi morali sprevideti tudi ustavni sodniki. Pa niso!
V kakšni državi živimo? In še enkrat! Vse, kar je navedel Tanko, podpredsednik parlamenta, sloni na dokumentih in prav je, da nas nekdo na slavnostni seji parlamenta na to tudi spomni. Sicer pa, prenehajmo si zatiskati oči pred resnico, kako je pri nas lepo poskrbljeno za vse. Spoštovani kritiki Jožeta Tanka, politiki in predstavniki medijev: vabim vas, da me spremljate na obiskih, ki jih opravljam kot izvedenec ZPIZ-a, ko obiskujem stare in onemogle Slovenke in Slovence, potrebne pomoči drugega, po Dolenjski. Presunljivo! Žal imamo denar pri nas za vse kaj drugega. Da, oblast pri nas potrebuje resno kritiko tudi ob slovesnih trenutkih, ker je sicer na “običajno” kritiko v parlamentu povsem gluha!
dr. Janez Remškar