Tožilstvo kot konjenica levičarske politike in notranji zajedavec

Kolumnist Nova24TV Davorin Kopše.

Ko v Sloveniji vsaj delno prevzame vlado desna opcija, postane oblast v propagandi vse splošen problem. Takrat dobijo levičarji poseben lesk v oči, nad njimi pa besna namrščena čela, ki zlovešče bentijo in režeče tulijo v mikrofone, megafone in prostor. Pri tem jim seveda pomagajo dominantni mediji, ki so že neštetokrat dokazali kam spadajo. Vendar mediji niso del oblasti, čeprav bi se sami radi vanjo uvrščali kot nekakšna četrta veja. Gre za floskulo, ki ne drži vode. Pošteni mediji se ne ukvarjajo z oblastjo in političnim vplivom na delo oblasti, ampak so le njeni opazovalci in kritiki. Skozi pošteno kritiko se sicer lahko vsaj delno vpliva na oblast, ni pa to oblastniško dejanje in tudi ne sme biti. Še huje je, ko kritika ni realna, ni objektivna ali je celo zlonamerna. Za to pri nas žal gre.

Notranji dejavnik oblasti

Kakorkoli pogledamo, mediji vplivajo, vendar so zunanji dejavnik. Danes bi se rad dotaknil tožilstva kot notranjega dejavnika oblasti, kar tožilstvo vsekakor je. Tožilstvo je institucija znotraj izvršilne veje oblasti. Naj bi bilo neodvisno in zavezano izključno zakonitosti in ustavnosti, s čimer bi moralo delovati v interesu iskanja pravičnega pregona storilcev kaznivih dejanj. V zadnjih dneh se še enkrat v seriji soočamo z dejstvom, da pri nas žal ni tako. Tožilstvo se je še enkrat izkazalo kot moteč, odkrušen ali ne naoljen zobnik v mehanizmu zagotavljanja vladavine prava, ki je v zadnjem času tako ljuba besedna zveza.

Če se v tem času pogovarjamo o tožilstvu, ne moremo mimo predloga vladne novele zakona o državnem tožilstvu, ki v 24. členu uvaja sopodpis vodje državnega tožilstva k odločitvi o zavržbah ovadb. Po koalicijskem dopolnilu novele pa bo dal tožilec vodji tožilstva pred odločitvijo o zavrženju ovadbe v primeru hujših kaznivih dejanj osnutek akta le na vpogled.

To bo relativno velika sprememba pri delu in odločanju tožilstva. Tožilci so se namreč v preteklosti (pre)pogosto odločali za zavrženja ovadb, kar je problem sam po sebi še zlasti, če obstaja v tovrstne odločitve utemeljen dvom. Tožilčeva odločitev je namreč dokončna in ji ni mogoče ugovarjati. Ovaditelj lahko v nadaljevanju sicer nastopi kot subsidiarni (nadomestni) tožilec in na ta način nadaljuje pregon, ampak do tega redko pride, saj je postopek za posameznika zahteven, predvsem pa vezan na visoke stroške. Na ta način pregoni v zvezi z mnogimi utemeljenimi sumi ostanejo brez sodnega epiloga.

Janez Janša (Foto: Vlada RS)

Poznamo še obratno smer, kjer pa se tožilci odločajo za pregon tudi v primerih, ko za to ni dovolj razlogov. V teh primerih pride do sojenja, ki je pogosto dolgo in za obtoženca mučno. Nekateri trdijo, da sistem kljub temu deluje, če je na koncu nedolžen spoznan za nedolžnega. Formalno morda res, če si ne predstavljamo kako se nekdo nedolžen dolga leta počuti na zatožni klopi, na koncu pa se morda ugotovi, da obtožnica ni imela pravnega temelja. Obdolženi to ves čas trdno ve, ne pomaga pa mu niti to, da ves čas obstaja trden dvom v njegovo krivdo.

Tovrstni postopki so najbolj odmevni, ko je v sodnem postopku kak politik, vemo pa, da se dogajajo tudi drugim. Na ta način prihaja do krivičnega izvajanja oblasti, ki prehaja iz izvršilne v pravosodno vejo. V tem pogledu je pomembno, da se zadeve poleg korektne obravnave odvijejo tudi v razumnem času. V nadaljevanju se bom osredotočil na primer, ki je doživel vložitev obtožnega predloga po petnajstih letih. Iz dejstva, da je bil ves ta čas že večkrat podrobno predstavljen javnosti pa lahko zelo utemeljeno sklepamo, da se bo končal brez epiloga, ki bi ga morala obetati obtožnica. Žal imamo pred seboj nov primer, v katerem je obtožnica na trhlih nogah.

Primer Trenta

S Specializiranega državnega tožilstva (SDT) so prejšnji teden sporočili, da so zaradi zlorabe položaja in pravic oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju vložili obtožnico zoper tri osebe. Šlo naj bi za nekdanjega predsednika uprave Imosa Branka Kastelica, nekdanjega direktorja podjetja Eurogradnje Klemna Gantarja in za Janeza Janšo. Gre za očitek, da je Janez Janša v času med nakupom zemljišča, ki sega v čas zgodnjih devetdesetih let, in prodajo, ki je bila izvršena leta 2005, preveč zaslužil. Prav ste prebrali, nekdo je na svobodnem trgu po mnenju tožilstva v nepremičninskem poslu preveč zaslužil. Temelj za oceno seveda ni ocena dogajanja na trgu, ampak socialistična miselnost, da je nekaj prodati za več kot kupiti, greh. Dokazano in že večkrat predočeno javnosti je namreč dejstvo, da so se cene vseh parcel na tistem območju gibale povsem primerljivo s ceno, ki je bila dosežena pri Janševi prodaji leta 2005. Ampak ne, tožilstvo pričakuje, da bi moral predsednik vlade, kar je bil Janša v času prodaje, parcelo prodati za ceno, ki bi bila nižja od tržne. To bi bil za njih edini verodostojni dokaz, da ni izkoristil svojega vpliva in si s tem pridobil koristi. Tožilstva pri tem ne zanima, da je bila ista parcela po Janševi prodaji še dvakrat prodana, vsakič za višjo ceno od prejšnje.

Vzorec iz leta 2013 se ponavlja

Tožilstvo je torej leta 2020 ponovilo vzorec Komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2013, ko je pod vodstvom Gorana Klemenčiča izdelala za lase privlečeno obremenilno poročilo o predsedniku vlade Janezu Janši, kar se je zgodilo v drugem mandatu njegovega vladanja. Takratno poročili, ki se je izkazalo za politično, je doseglo svoj namen. Zaradi tega so takrat iz koalicije eden za drugim izstopili koalicijski partnerji in vlada je razpadla. Cilj je bil dosežen in dobili smo Alenko Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca. Vmes je moralo preteči sedem let, da so se stvari spet vsaj približno postavile v okvir večinske volje volivcev.

Tokrat gre za povsem enak namen. Dogaja se na tistem tožilstvu, kjer prihaja do serijskih zavrženj ovadb ali vlaganj obtožnic brez osnove in kjer leta in leta »pacajo« primere v sodnih preiskavah in čakajo na ugoden trenutek za vložitev obtožnice zoper koga, ki je trn v peti globoki državi. Trenutno je ponovno kot leta 2013, aktualna vlada z njenim predsednikom ta trn v peti. Ob sporni vsebini obtožnice je tudi čas vložitve te obtožnice jasen pokazatelj, da gre za orkestrirano akcijo s ciljem rušenja vlade.

Neuspešni predhodni poskusi rušenja aktualne vlade

Ni se izšlo z napadom na koalicijskega partnerja Stanko modernega centra (SMC) in njenega predsednika Zdravka Počivalška v zvezi z nabavami zaščitne opreme, vzporedno se ni izšlo z napadom na stranko Nova Slovenija (NSi) in njenega predsednika Mateja Tonina, katerega so poskušali diskreditirati v isti zadevi in za zdaj se ni izšlo s poskusi destabilizacije Demokratične stranke upokojencev (DeSUS), kjer pa se je odvil nekoliko drugačen scenarij. Nekomu je uspelo sprožiti razmere znotraj stranke, ki so povzročile zamenjavo predsednice Aleksandre Pivec, ki je zaradi tega izstopila tudi iz stranke, kar pa za zdaj ne vpliva na položaj Desusa znotraj koalicije.

Zdaj gre torej za poskus preizkušenega diskreditiranja SDS in njenega predsednika Janeza Janše, da bi se ustvaril nov zlagan vtis, ki bi pri koalicijskih partnerjih na osnovi konstrukta sprožil lažen refleks moralnega in etičnega ravnanja – izstopa iz koalicije.

Voditelji koalicijskih strank in Aleksandra Pivec, nekdanja predsednica DeSUS (Foto: STA)

Tudi takrat ni bilo merilo kvaliteta dela, ampak aktivnosti ozadja (globoka država), ki so bila v preteklosti relativno uspešna. Takrat (2013) se je vlada Janeza Janše uspešno spopadla s posledicami gospodarske in finančne krize, ki je nastopila v času Pahorjeve vlade, ta čas pa je situacija podobna. Vlada se po katastrofalnem vladanju pod vodstvom Marjana Šarca uspešno spopada z vsemi aktualnimi izzivi od zajezitve epidemije, preko ukrepov za preprečitev posledic, do uspešnega mednarodnega povezovanja.

Prav v mednarodnem prostoru si vlada zaradi kvalitete svojega delovanja uspešneje gradi zaupanje kot doma. Tam kot kaže minerji slovenskega tipa niso tako uspešni, čeprav še zdaleč niso manj aktivni. To priča o tem kako neugodno okolje za uspešno delovanje imamo v Sloveniji. Gre predvsem za problem miselnosti in ščitenja stanja, ki evidentno ni ugodno za razvoj in ustvarjanje pogojev za kvalitetnejše življenje. Človek ni bil nikoli preveč naklonjen uvajanju sprememb, je pa z razvojem analitičnih in drugih orodij spoznal, da so spremembe pogosto nujne. Tempo razvoja je vse večji, zato so potrebe po spremembah in prilagoditvah vse pogostejše. Prej bomo to v celoti spoznali tudi v Sloveniji, prej bomo lahko še bolj samozavestno stopili ob bok najboljšim.

Koalicijski partnerji danes razumejo za kaj gre

Nekaj pa je danes v Sloveniji le drugače, kot je bilo leta 2013. Koalicijski partnerji imajo vsi po vrsti že določene izkušnje z delovanjem globoke države, ki izkorišča policijo, tožilstvo in druge vzvode, tudi pravosodje za svoje interese. V le nekaj mesecih obstoja aktualne vlade so mnogi iz koalicije izjavili, da zdaj razumejo o čem so govorili v Slovenski demokratski stranki, ko so očitali politične obravnave na policiji, tožilstvu in sodiščih. V času te koalicije so se namreč tudi sami neposredno soočili z dejstvi in jih vsaj deloma občutijo na lastni koži, čeprav koalicija obstaja šele kratek čas.

Ali bo uporaba konjenice uspešna je odvisno od odločitve tokratnih koalicijskih partnerjev Janševe vlade: bodo bili raje udobno na strani sil, ki ščitijo stanje iz preteklosti ali pa bodo nastavili svoje hrbte, da bi se kot družba iztrgali iz objema, ki nas poskuša še naprej držati v starem klinču parterja ringa ponosnih naslednikov Zveze komunistov.

Čas se je vsekakor spremenil. Koalicija je trdna in vse več ljudi vidi jasnejšo sliko, ki jim je ni izostrilo le dobro delo te vlade, ampak tudi razgaljena nesposobnost tistih, ki bi radi ekskluzivno pravico do oblasti. Pod geslom »drugače« nam vsiljujejo stare zaprašene modele, ki niso nikoli delovali. No, to pa se ni spremenilo.

Davorin Kopše