fbpx

Trideset let realnosti? (Triptih o zagonetnih slovenskih razmerah nekoč in danes)

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Tuji državniki o slovenski državnosti: Prejšnji teden je bilo v Sloveniji – seveda – največ govora o “epidemiološki sliki”, takoj zatem pa o konstruktivni nezaupnici, s katero naj bi aktualno desnosredinsko koalicijo zamenjala Karl Erjavec in “koalicija ustavnega loka”. Ob tem je bilo precej govora o kaznovanju Donalda Trumpa v ZDA in Alekseja Navalnega v Rusiji. Realizem je prevladal v obeh deželah: Trumpa so oprostili, Navalnega so poslali v zapor. V ozadju tega dogajanja se (povsod: v ZDA, v Rusiji in pri nas) še vedno pojavljajo protesti različnih neuslišanih, prepirljivih, tudi dobronamernih ljudi.

Pred tridesetimi leti se je slovenski idealizem prevesil v realizem. V začetku smo bili bolj ali manj nepremišljeni, kar navsezadnje ni bilo slabo. Da bi preskusil to domnevo, sem si (ponovno) prebral trideset let stara poročila iz Bele hiše, tj. zapisnike pogovorov o jugoslovanski krizi in o slovenskih državotvornih ambicijah. Z evropskimi kolegi (iz Avstrije, Češkoslovaške, Evropske skupnosti, Francije, Italije, Jugoslavije, Nata, Nemčije, Sovjetske zveze in Velike Britanije) so se pogovarjali George Herbert W. Bush, James Baker in Brent Scowcroft. Bush je na primer postavil vprašanje, “ali gre za etnični prepir ali za demokratično gibanje”? V letih 1990 in 1991 je vlak svetovne zgodovine, s katerim so upravljali omenjeni državniki – kljub temu, da so od vseh naprav za upravljanje največkrat uporabljali zavore – tako rekoč podivjal. Razvoj dveletnega državniškega premišljevanja o Sovjetski zvezi in Jugoslaviji bi lahko razdelili na tri obdobja:

  1. na obdobje idealizma: obdobje solidarnosti s sovjetskim Gorbačovom in jugoslovanskim Jovićem;
  2. na obdobje negotovosti: obdobje nasprotovanja sredobežnim procesom in podpore demokratičnim reformam (rekonstrukcija Sovjetske zveze, nova ustava za Jugoslavijo);
  3. na obdobje realizma: obdobje resigniranosti zaradi razpada SZ, Jugoslavije in socializma, čemur so sledila mednarodna priznanja konec leta 1991.

Razpoloženje se je spreminjalo tudi v Sloveniji. Idealistični so bili posegi Nove revije, “pisateljske ustave in Majniške deklaracije. Nato je nastopil Milan Kučan z negotovostjo: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan!” Negotovost se je nadaljevala z vojno in z brionsko deklaracijo, ki je odložila vprašanje neodvisnosti vse do jeseni 1991, ko je Slovenijo zapustila JLA. Realnost je nastopila z mednarodnim priznanjem natanko ob istem času, ko je razpadla Sovjetska zveza.

2. Postkomunistični avantgardizem
Najnovejši idealizem, ki si zaradi trdnega “ozadja” in absolutne medijske spremljave tega imena pravzaprav ne zasluži, se je v Sloveniji pojavil približno na polovici tridesetletja. Bistvena poanta tega “idealizma” je bila vrnitev starega režima oz. prevzem oblasti pod vodstvom postkomunistične levice. Najprej (2003) se je pojavilo nezadovoljstvo s članstvom Slovenije v Natu. Zaustavili so ga uspešni referendum, mednarodni dosežki (Nato, EU) in Janševa vlada. Konec leta 2006 je v režiji postkomunistične avantgarde (Drago Kos, Blaž Zgaga…) iz Finske prišla obtožba o podkupovanju pri nabavi oklepnikov Patria. Konec leta 2007, ko se je vlada pripravljala na predsedovanje Evropski uniji, je sledil udar s Peticijo 571 “zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji”. Pripravila jo je ista avantgarda, ki sta jo takrat – potem pa še nekajkrat – vodila in predstavljala Matej Šurc in Blaž Zgaga. V peticiji piše: “Prvega januarja 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropske unije, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije.”

Blaž Zgaga in Matej Šurc (Foto: STA)

Blaž Zgaga in Matej Šurc (Foto: STA)

Pred začetkom predsedovanja leta 2008 in med njim je tedanja slovenska vlada doživljala vihar za viharjem, potres za potresom. To omenjam, ker so nekateri današnji protesti na las podobni tistim pred trinajstimi leti. Tisto predsedovanje je bilo bolj težavno in usodnejše, kot bo letošnje. Naloga ne bo tako težavna, kot je bila leta 2008, ko EU še ni imela stalnega predsednika Evropskega sveta in je Evropski svet vodil predsednik slovenske vlade, njeni ministri pa vse druge svete, kot je bil recimo Svet za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC). Napadi postkomunistične levice pa so hujši in bolj sovražni.

Ko je njena glavnina zmagala na volitvah, je avantgarda odložila orožje. Levičarski “idealizem” se je potolažil, ko je vlado prevzela SD, ki jo je takrat vodil Borut Pahor. Vendar premirje ni trajalo. Na naslednjih volitvah (2011) je zmagala (postkomunistična) Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, vendar ni uspela sestaviti vlade. Ta neuspeh (oz. uspeh Janeza Janše) je spodbudil avantgardo k novim podvigom: leta 2012 se je začela, naslednje leto pa se je nadaljevala sezona stavk in “vstaj”, ki jih je za zrušitev Janševe vlade uporabil Gregor Virant. Pred naslednjimi volitvami (2014), ki jih je Janša preživel v zaporu, je spet nastopila avantgarda in pomagala k dobremu rezultatu Mira Cerarja in njegove SMC. Med Cerarjevim mandatom je v glavnem molčala, spet pa se je prebudila 16. oktobra 2017 v obliki pisma 34 levičarskih intelektualcev (s prvopodpisanim Borisom Vezjakom), ki so protestirali proti ponovni kandidaturi predsednika republike Pahorja. Avantgarda je na parlamentarnih volitvah podpirala Marjana Šarca, ki je septembra 2018 kljub zaostanku za zmagovalno SDS spletel manjšinsko vlado. Leto potem (septembra 2019) je avantgarda objavila izjavo 28 intelektualcev (Splichal, Vezjak…) v podporo Šarcu in proti Pahorju. Na avantgardni strani se pojavijo Kristjan Mlekuš (z izjavo, da je Nato fašistična organizacija), Rudi Rizman, Aurelio Juri in Ervin Fritz (ki je v Dražgošah predstavil “nov program za Slovenijo”). Januarja 2020 je Janša na nacionalni TV izrekel stavek, da je “Šarčeva vlada truplo, ki se ohlaja”, 17. februarja je 75 intelektualcev objavilo preventivno svarilno pismo proti morebitni vladi s SDS, ki ga je prvi podpisal Rudi Rizman. Po nastopu Janševe vlade je podobno javno pismo objavilo 118 članov Foruma za demokracijo s podpisniki Spomenko Hribar, Svetlano Slapšak, Vladom Miheljakom, Borisom A. Novakom, Jožetom Pirjevcem, Božom Repetom, Rudijem Rizmanom in Ivom Vajglom… Oktobra 2020 se je pojavilo pismo 28 urednikov glavnih slovenskih časopisov o diskreditaciji novinarstva in pritisku na medije” – s strani Janševe vlade. Avantgarda je iztegnila svoj vpliv tudi k tujim medijem, tako sta angleški Observer in nemški Deutsche Welle objavila poročili, ki so ju navdihnili, če ne celo napisali v Ljubljani. Avantgarda je z velikansko vnemo napadla dve osebni pismi: majsko pismo zunanjega ministra Anžeta Logarja komisarju Evropske komisije za pravosodje Didieru Reyndersu (s pripombami glede bruseljskega poročila o stanju pravosodja v Sloveniji), in novembrsko pismo predsednika Janše voditeljem Evropske unije, v katerem je predlagal kompromis med vodstvom in članicama Poljsko in Madžarsko. Obdobje avantgardistične vneme se še ni končalo. Ob koncu tedna se na ljubljanskih ulicah zbirajo protestniki, ki zmerjajo člane aktualne vlade, predvsem pa njenega predsednika. To delovanje najbolje ponazarja geslo, ki ga ponavljajo, pišejo in rišejo, kjer je mogoče: Smrt janšizmu!

Avantgardistični “idealizem” je že požel nekaj uspehov in je postal realnost z vladama stranke Mira Cerarja in liste Marjana Šarca, ki sta si v pomanjkanju domišljije in v preobilici samozavesti dali ime SMC in LMŠ. Torej bi lahko potrdili, da so bili avantgardisti latentni realisti. Vendar njihov končni cilji – socialistična Slovenija – še ni povsem dosežen in je pri njem še vedno nekaj idealizma. Značilnost idealistov je, da so ali da se imajo za žrtve. Se spomnite, kaj so govorili? Da se aktualna vlada vojskuje z mediji, da uničuje pravosodje, javno zdravstvo in šolstvo; da je kriva za epidemijo in za smrtne žrtve?

Ne glede na to, da mnogi poročevalci povečujejo in poveličujejo te pojave, po drugi strani narašča utrujenost in naveličanost. Kot smo brali v nekaterih sporočilih, največkrat med vrsticami, bi večina državljanov namesto ostrine in spopadov rajši videla strpnost in sporazumevanje – vsaj o glavnih in nabolj življenjskih zadevah, kot so zdravje, šola, denar… Večinoma si želimo red in mir. Takšne želje so realne. Toda mnogi bistri ljudje bodo ugovarjali in navedli slavno geslo francoskih protestov iz leta 1968: Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!

Ko bi politika postkomunistične avantgarde dosegla svoj končni cilj, bi seveda nehala biti idealistična in bi postala realnost. Samostojna in neodvisna Slovenija pa bi spet postala – kot je bila stoletja pred letom 1991 – ideal.

3. “Zaničevanje demokracije in svobode”
Delo je 10. februarja 2021 objavilo tekst Igorja Bratoža “Zaničevanje demokracije in svobode”, v katerem poroča o protestu upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev[1] proti vladi oz. o odpovedi sodelovanja pri dogodkih, ki so načrtovani ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve. Upravni odbor DSP se je tako odločil “zaradi nedavnih ukrepov predsednika vlade Janeza Janše, ki je prek urada za komuniciranje prepovedal javno nastopati nekaterim vladnim funkcionarjem”, pri čemer je društvo dalo slovenski osamosvojitvi temelj za nastanek slovenske države”. Avtor članka piše, da sta se v Ebenspangerjevi vili na Tomšičevi pisali pisateljska ustava in majniška deklaracija, tam pa so bili tudi protestni večeri med procesom proti JBTZ. V izjavi piše, da je predsednik vlade prevzel vse vzvode oblasti. “Ne gre samo za vodenje države, pač pa jo zapira v kletko enoumja. Postal je edini govorec resnice o stanju v državi na vseh področjih. S tem je zamajal temelj demokracije – svobodo govora in pravico državljanov do pravih informacij … Zaradi dejanj predsednika vlade se v slovenski družbi vzpenja grozljiva spirala strahu in molčečnosti…” Pisatelji v izjavi protestirajo zaradi “poglabljanja krize”, zaradi “uničevanja države in demokracije” in zaradi enoumne interpretacije stanja v državi, ki se utaplja v vedno večji organizacijski in moralni mlaki”. Pisatelji pozivajo državne ustanove, naj “snamejo vsiljene maske molčečnosti” in “zastopajo resnico”. Slovenija naj bi bila potisnjena na rob Evropske unije in naj bi prekinila “razsvetljenske in demokratične vezi s svobodno in demokratično Evropo”.

Pisec teh vrstic, ki je bil velik del svojega življenja član Društva slovenskih pisateljev, poleg tega pa tudi udeleženec pomembnih dogodkov v vili na Tomšičevi in pozneje pri ustanavljanju slovenske države, ne želi komentirati literarne vrednosti najnovejšega sporočila DSP, čeprav od njegove bombastičnosti bolijo ušesa. Najprej mora povedati, da so nekoč pri pisateljskih izjavah veljala predvsem dejstva. Mimogrede rečeno: Majniška deklaracija ni nastala na Tomšičevi, ampak v moji pisarni na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Res smo pisateljsko ustavo spodbudili pisatelji, ki smo se zaradi nje sestajali tudi na Tomšičevi, so pa večino teksta prispevali pravniki in sociologi; natisnila sta jo seveda Janez Janša in Igor Bavčar. Zelo sporna je trditev, da je društvo “dalo temelj za nastanek slovenske države”. Pisateljske akcije sodijo med pripravljalna dejanja. Poznamo najmanj štiri pripravljalna dejanja osamosvojitve: 57. številko Nove revije (1987), pisateljsko ustavo (1988), Majniško deklaracijo (1989) in plebiscit (1990). Štirim pripravljalnim dejanjem so sledila najmanj tri izvršilna/konstitutivna dejanja: vojna za Slovenijo (junija 1991), slovenska ustava (decembra 1991) in mednarodno priznanje (januar-maj 1992). Sledilo je najmanj sedem zunanjepolitičnih potrditev: dunajski Sporazum o nasledstvu SFRJ (2001), referendum o EU in Natu (2003), vstop v Nato in EU (2004), predsedovanje OVSE (2005), prevzem evra (januar 2007), vključitev v schengenski sistem (december 2007) in predsedovanje Evropskemu svetu (prvi semester 2008). Za ustanovitev države je bilo potrebnih 5 let in 7 korakov; nadaljnjih 7 korakov in 16 let je bilo potrebnih za brezhibno/popolno, mednarodno dejavno in prepoznavno slovensko državnost.

Glavni problem izjave upravnega odbora DSP je, da ni utemeljena na dejstvih. Pisatelji pač ne morejo trditi, kaj šele dokazati, da je Janša prevzel vse vzvode oblasti, da je postal edini govorec resnice ali da je zamajal temelj demokracije. Da se zaradi Janše vzpenja grozljiva spirala strahu in molčečnosti? Je pisatelje kaj strah zaradi neumnosti, ki jih pišejo? So postali molčeči?

Če je med pisatelji še kaj realizma, bodo ugotovili, da nimajo kaj veliko zveze s tistimi pisatelji, ki so nekoč spodbujali in zagovarjali slovensko državo; če pa bojo zmogli vsaj malo domišljije, bodo izmišljeno izjavo po tihem vrgli v koš in se obnašali, kot da je nikoli ni bilo.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Člani upravnega odbora so: Veronika Dintinjana, Majda Koren, Peter Kovačič Peršin. Tone Peršak, Zoran Pevec, Sebastijan Pregelj, Andrej E. Skubic, Magdalena Svetina Terčon, Suzana Tratnik in Jani Virk.