Trump preseneča. Tudi po dveh letih predsednikovanja dokazuje, da ni konvencionalen politik. Uresničuje predvolilne obljube. Eno pomembnejših področij Trumpove agende America First! je bila obljuba o prekrojitvi ameriške zunanje politike. Zadnjih trideset let so ZDA ne glede na to, ali je v Beli hiši bival demokrat ali republikanec, vodile neokonservativno zunanjo politiko. Ta s konservativizmom razen besedne ugrabitve nima veliko skupnega. Ima pa veliko z globalizmom, multikulturalizmom in novim svetovnim redom. Odraža se v izvažanju demokracije, spodbujanju barvastih revolucij in vmešavanju v notranje zadeve suverenih držav. Neokonservativna politika je sicer ponekod privedla do padcev avtokratskih režimov, a v nasprotju s pričakovanji neokonservativcev vzpostavljene praznine niso zapolnili svoboda, demokracija in tržno gospodarstvo, ampak islamski radikalizem. Bogu hvala, da se je zgodil Trump!
Ameriška globoka država se je nadejala, da se bo Trump po izvolitvi tako kot njegovi predhodniki prilagodil pravilom igre washingtonskega močvirja in ponotranjil njihovo neokonservativno agendo. Zasedba ključnih položajev Tillerson, McMaster, Haley ni obetala nič dobrega, sami neokonservativci. Po dveh letih jih ni nikjer več, a kaj ko njihove zamenjave, npr. Pompeo ali Bolton, prihajajo iz istega hleva. Kljub tej navidezni neokonservativni ugrabitvi zunanje politike je Trump tisti, ki ji daje takt. To je zopet dokazal prejšnji teden, ko je napovedal umik ameriške vojske iz Sirije. Povedno je, da so se mu zoperstavili vsi, tako demokrati in republikanci kot dominantni mediji. Ko se v ZDA to zgodi predsedniku, zelo verjetno ravna prav.
Prepričan sem, da je Trumpova odločitev o umiku ameriške vojske iz Sirije pravilna. Je znak, da se v ameriško zunanjo politiko vrača realizem in dosledno uresničevanje njenih nacionalnih interesov. Agenda America First! najbrž ni združljiva z agendo Israel First! ali Islam First!, zagotovo ne vključuje ameriške vsenavzočnosti in vloge svetovnega policaja. Sirija ne premore omembe vrednih resursov in neposredno ne ogroža ameriških nacionalnih interesov, zato je ameriško vojaško navzočnost težko upravičiti. Nasprotno, ameriška vojaška navzočnost in podpora, ki so jo dajali islamskim teroristom, je samo povečevala entropijo v Siriji. Prav nastop Trumpa in njegova odločitev o končanju obamovske politike podpore Islamski državi je poleg ruskega vojaškega posredovanja pomenila začetek njenega konca.
Elementarno poznavanje geopolitike zadošča za uvid, da je Sirija ključni dejavnik stabilnosti na najbolj občutljivem delu Levanta, kjer se na vertikalah Iran−Irak−Sirija−Libanon in Savdska Arabija−Sirija-Turčija križajo šiitske in sunitske interesne sfere. Hkrati je bila Sirija prostor ameriško-ruskega geopolitičnega soočenja. ZDA so v protiruskem besnilu, ki se težko pojasni, v času Obame podprle najskrajnejše salafstične sirske skupine, da bi odstranile ruskega zaveznika Bašarja al-Asada. Skupaj z očetom Hafezom sta desetletja dolgo podobno kot Sadam Husein v Iraku ali Moamer Gadafi v Libiji zagotavljala relativno stabilnost v etnično in versko razklani državi. Brez izvažanja demokracije oziroma podpore t. i. zmerne opozicije, dejansko najskrajnejših salafistov in vahabitov, s strani ZDA, Izraela, Turčije, Savdske Arabije in zalivskih emiratov bi bila Sirija še danes mirna država. K sreči tej slaboumni politiki ni podlegla Rusija, ki jo je libijska napaka izučila, da bi opustitev pomoči al-Asadu privedla do izjemnega razmaha Islamske države. Opazovalci smo lahko samo osupli nad odsotnostjo kakršnekoli strategije ZDA in EU, kaj bi sledila padcu al-Asadovega režima. Sam si kar predstavljam, kako bi od ZDA in EU podprta “zmerna” islamska opozicija poklala vse kafirje, alavite, druze in sirske kristjane ter se na koncu dneva podredila kalifatu.
Po zaslugi Putina in Trumpa je kalifat Islamske države danes klinično mrtev, sirska kriza pa tudi po odhodu ameriških vojakov ne bo končana. Rešitev lahko po mojem temelji samo na realizmu, na uvidu, da je treba izkoristiti shizmo med šiiti in suniti. Bolj ko se ti zapletajo v medsebojne spopade, manj časa in sredstev imajo za izvajanje džihada na Zahodu. Velika Britanija in Francija kot glavni kolonialni sili na Levantu sta razkol znotraj islama v preteklosti preudarno izkoristili. Upoštevajoč civilizacijsko regresivnost islama sta v novonastalih državah vzpostavili sistem delitve oblasti, kjer so muslimanskim manjšinam prepustili oblast, npr. alavitom v Siriji ali sunitom v Iraku ali Bahrainu. Na ta način so ob tako nestrpni veri, kot je islam, vzpostavili krhka ravnovesja v novih, po razpadu kalifata umetno ustvarjenih državah. V Siriji in celotnem Levantu je treba vzpostaviti status quo ante tudi za ceno dopuščanja avtokratskih režimov. Islam in demokracija namreč nista združljiva. Občutek imam, da se Trump tega zaveda.
Bernard Brščič