fbpx

Tudi iz uspehov bi se morali kaj naučiti

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Nobenega dvoma ni, da se je Evropska unija znašla v hudi energetski krizi. Delno in v manjši meri je to posledica slabih energetskih politik in napačno vodenega zelenega prehoda tako širše v članicah EU kot tudi pri nas v Sloveniji. Vendar pa je ta kriza, ki lahko resno ogrozi življenjski standard Evropejcev in globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva, pretežno posledica ruske agresije na Ukrajino in upravičenega odziva demokratičnih držav na to agresijo. Moralno nesprejemljivo bi bilo, da slednje ne bi branile osnovnih vrednot vsake humane družbe. Zato v tej kolumni ne postavljam pod vprašaj sankcije proti agresorju da ali ne, prepričan sem namreč, da so sankcije proti kateremu koli agresorju nujne, temveč, ali so bile te sankcije premišljeno in smiselno uvedene.

Kot vzor, tako vsaj mislim, nam lahko služijo pretekli konflikti med demokracijami Zahodne Evrope in Severne Amerike ter predhodnico današnje Rusije Sovjetsko zvezo, še posebej zadnje obdobje hladne vojne, ki se je končalo s kolapsom komunističnih režimov v Rusiji in Vzhodni Evropi. Tudi takrat je bila cena nafte oziroma energentov, kot je lahko tudi danes, pomemben dejavnik v pritisku na Rusijo, vendar mora biti vgrajena v širši koncept in imeti širšo mednarodno podporo. Izolirani embargo na uvoz ruske nafte pa lahko EU bolj škodi kot koristi, saj bo znižal konkurenčnost njenega gospodarstva na svetovnih trgih. Pobudniki in zagovorniki padca cen nafte in s tem pritiska na Rusijo bi se po mojem mnenju morali zgledovati po Reaganovi administraciji (1981–1989) in njeni vojni proti imperiju zla (Ware on evil Empire). To strategijo, ki je konec osemdesetih let preteklega stoletja vodila do kolapsa Sovjetske zveze in komunizma v Vzhodni Evropi, je v svoji knjigi Zmaga (Victory) odlično opisal Peter Schweizer.

Strategija pritiska Reaganove administracije na takratni komunistični blok je temeljila na treh dejavnikih. Kot prvega bi omenil prepoved izvoza visokih tehnologij v vzhodni blok, znan kot lista Cocom. Ta se je v nekoliko milejši obliki izvajala tudi proti takratni Jugoslaviji in nekoliko starejše generacije se zagotovo še spominjajo, kako je bila s tem prizadeta tudi Slovenija. Drugi dejavnik je bil pospešena uporaba visokih tehnologij v vojaške namene, tako imenovana Vojna zvezd (Star Wares). Odziv Sovjetske zveze na to je bil ravno zaradi pomanjkanja visokih tehnologij neuspešen, čeprav je vanj vlagala znaten del svojega BDP. In tretji element je bil občuten padec cen nafte na svetovnih trgih, ne enostranski embargo, kot ga izvaja EU. Da pa so ZDA lahko dosegle ta občutni padec cen nafte, ki je zelo prizadel takratno sovjetsko gospodarstvo, je bil potreben dogovor z Opecom in v prvi vrsti s Savdsko Arabijo. Da je do tega občutnega padca cen nafte prišlo, so morale te države občutno povečati načrpano količino in jo globalnemu trgu ponuditi po občutno nižji ceni. Ta občutni, 75-odstotni padec cen nafte je sovjetsko gospodarstvo resnično močno prizadel in odločilno prispeval k kolapsu Sovjetske zveze in drugih komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi – imperij zla se je zrušil.

Nesmiselno in kontraproduktivno je, da se EU in ZDA niso odzvale na nedavni sklep Opeca, da zniža količino načrpane nafte in s tem ohranja ali celo zvišuje ceno nafte na globalnih trgih. Vsaj jaz to razumem in v luči vojne zla bi to morali razumeti tudi drugi, predvsem vodilni politiki EU kot neposredno podporo ruski agresiji v Ukrajini. EU in ZDA bi se morale v smislu dobrega gospodarja na ta sklep Opeca diplomatsko in ekonomsko ustrezno odzvati.

Ukrepi, ki so se izkazali za uspešne takrat v hladni vojni, še ni nujno, da bodo uspešni tudi v modernem multipolarnem svetu. Morali pa bi nam biti zgled in v premislek. Seveda upravičeno pričakujem odziv demokratičnih držav na vojaški napad ene suverene države na drugo. Vendar mora biti ta odziv dobro premišljen in temeljiti na poglobljeni analizi ukrepov in posledic v razmerah, v katerih je ta čas svet. Ukrepi ne smejo povzročati več škode tistemu, ki se zavzema za mir in sožitje, kot agresorju. K smiselnem odzivu demokratičnih držav lahko veliko pripomorejo pretekle izkušnje pa tudi mediji s poglobljeno analizo možnih ukrepov in njihovih posledic.

Dr. Andrej Umek