V deželi pravnih sester

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Ni bil maj 1945, bil je oktober 2018. Ni bil Viktor Avbelj, bil je Jože Kozina. A njegova izjava: “Po svoje sem zelo zadovoljen, da je Levica prišla v parlament oziroma ta opcija. Kapitalu odvzeti moč. Če kdo to zmore, so to državni zbor, vlada in podobne institucije. To bo potrebno korenito obrniti, odvzeti jim moč, jih obdavčiti, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino. Naj grejo, naj grejo!” je reminiscenca preteklosti. Manjkali so sicer nabit Walther P 38, usnjen udbovski plašč in v zrcalo zloščeni škornji, a tenor Kozinovega izpada, ki si ga je privoščil v državnem zboru, je bil enak. Sporočilo “narodnim izdajalcem”, kapitalistom, je bil v duhu govora Josipa Broza Tita 26. maja 1945 na Kongresnem trgu: “Ta manjšina ne bo nikdar več gledala lepih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.” Tempora mutantur nos et mutamur in illis za Kozini podobne rdeče zombije ne velja. Stil se spreminja, totalitarna bit ostaja.

Kozinov izpad ni izjema, je simptom razmer v pravosodju. To je skorumpirano, pristransko in politično odvisno; ugrabljeno s strani tranzicijske levice. Slovenija niti po skoraj treh desetletjih samostojnosti in zamenjavi totalitarnega sistema ni pravna država. Ni jasne delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, pravna gotovost in enakost pred zakonom nista zagotovljeni, sodi se nerazumno počasi ob sistematičnem kršenju človekovih pravic in ustave. Primeri Patria, Novič ali najnovejši Strehovec se v državi z normalnim pravosodjem ne bi smeli zgoditi. Ni res, da instančni sistem s prečiščevanjem pravnih argumentov zaznava pravne zmote in jih na koncu z oprostilnimi sodbami sankcionira. Ne gre za pravne zmote, gre za montirane procese. Njihov namen je uničiti življenje inkriminiranim in njihovim družinam, vsem nasprotnikom rdeče glajhšaltunge pa poslati jasno sporočilo, naj ne dvigajo glav.

Če želimo razumeti slovensko pravosodje, je nujno razumevanje po Marrymanu tretje pravne tradicije, socialističnega prava. Bistvo te je lepo pojasnil zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Ljubo Bavcon: “Glavna naloga prava niso pregon kriminala, zaščita poštenih državljanov in podobna malomeščanska slepila, ampak varovanje konkretnega družbenega sistema in družbenih odnosov, torej v našem primeru v marksizmu zasidrane družbe z vodilno vlogo partije in delavskega razreda.” Pravosodju je v skladu s takim naziranjem omogočeno, da ovaja, toži in sodi sine lege in celo contra lege. Načelo zakonitosti in ustavnosti ga ne sme omejevati, človekove pravice pa so tako meščanska prevara. Pravosodni sistem je bil udarna pest zveze komunistov, danes je, kot kaže Kozinov izpad, instrument tranzicijske levice.

Kako pojasniti brezpravnost slovenske države? Prvi razlog je nepripravljenost stvari poimenovati take, kot so. Bavconovsko pravosodje ni združljivo z načeli pravne države. Podmena, da s sodstvom v SFRJ ni bilo nič narobe in da bodo sodniki, ki so zvesto služili totalitarni ureditvi, lahko z enako privrženostjo služili tudi novi, je napačna. Starega psa ne moreš naučiti novih trikov. Izvesti bi morali lustracijo. Za tiste pravnike, ki kontinuirano kršijo človekove pravice, sodijo v nasprotju z ustavo in zakoni, v pravosodju ne bi smelo biti prostora. Optimisti so pričakovali, da bo zdravilo pomlajevanje sodništva in da bo zamenjava generacij sua sponte vzpostavila pravno državo. Zmota. Slovenski sodnik ima v svojem profesionalnem genu zapisan avtoritarni kod. Ta se deduje z lamarckijanskim mehanizmom. Starejši sodniki vplivajo na mlajše, ko z zasedanjem najvišjih položajev v sodstvu oblikujejo sodno prakso in pravno kulturo ter z negativnim kadrovskim izborom prenašajo totalitarno poškodovanost. Celotna socializacija ter prevzem vrednot in delovnih navad se dogajajo znotraj sodstva, kar ustvarja posebno kasto, ločeno od družbe. V takšnih razmerah se ne čudim, da se hormonsko neuravnovešene petdesetletne sodnice ukvarjajo s travestijo in kot Titove pionirke v družbi previrantov razsajajo po ljubljanskih barih. Pri tem me bolj kot nostalgija po jugokomunizmu skrbi dejstvo, da nam, če si sposodim posrečen izraz Boštjana M. Zupančiča, sodijo pravne sestre. Predstavljam si zgroženost Milka Noviča in njegove družine, ko ga je ena od takšnih maloumnih pravnih sester obsodila na 25 let zapora.

Jože Kozina (Foto: STA)

Naše pravosodje je onstran popravila, incesten sistem, ki pod krinko ščitenja neodvisnosti ohranja status quo. Samo sebi postavlja merila, samo sebe ocenjuje, samo sebe nadzoruje in samo sebi odgovarja. Ni neodvisno, je neodgovorno. Tisto, kar potrebuje, sta mentalna lustracija v smislu razsvetlitve in očiščenja ter uvid, da so pravne sestre in pravna država nezdružljive.

Bernard Brščič