Pandemija covid-19 je v zadnjih mesecih tako odločilno vplivala na življenje na tem planetu, da se upravičeno sprašujemo, kako je do take katastrofe sploh lahko prišlo in kaj moramo narediti, da se kdaj v bodočnosti to ne bo ponovilo. Pri tem se moramo seveda vprašati, kako je možno, da se je naenkrat pojavil nov smrtonosni virus, ki ga v znanstvenem smislu označujemo kot SARS-CoV-2 in zakaj se je po prvi identifikaciji nove bolezni kar nekaj časa, vsekakor pa predolgo, neovirano širil. Na ti dve vprašanji vsekakor nimam enoličnih odgovorov. Tako v znanosti kot tudi javnosti obstaja več različnih odgovorov, nobeden od njih pa ni neizpodbitno dokazan. Ker po izobrazbi nisem ne biolog ne zdravnik, ne nameravam vam, dragi bralci, ponuditi svoje razlage. Želim pa pogledati, koliko so različni odgovori na ti dve vprašanji, ki so javnosti poznani, verjetni.
Na začetku bi vas drage bralce spomnil na epidemijo SARS, ki je zajela predvsem področje vzhodne Azije leta 2013. Virus, ki je to epidemijo povzročal, je nosil oznako SARS-CoV-1. Takrat še brez enke na koncu, saj za njemu zelo sorodni virus SARS-CoV-2 še nismo vedeli. Povzročal je prav tako vnetje dihal in bil mogoče celo bolj smrtonosen od njegove sodobne inačice. Ni bil pa tako prenosljiv. Zato je bila epidemija SARS hitro ustavljena in je ostala omejena na vzhodno Azijo. Proti koncu lanskega leta se je pojavila njegova nova različica SARS-CoV-2, ki povzroča covid-19. Po strokovnih analizah znanstvenikov, ki se z virusi ukvarjajo, zainteresirani bralec jih lahko najde v strokovni literaturi in tudi že na spletu, se oba virusa med seboj samo malenkostno razlikujeta. SARS-CoV-2 smo torej dobili tako, da je bil v genetskem zapisu SARS-CoV-1 zamenjan samo en protein. Zato se vsakemu trezno razmišljujočemu človeku postavlja vprašanje, ali je do te mutacije prišlo samo po sebi ali pa je rezultat genetskega inženiringa. Na to vprašanje vsa svetovna znanost ne zna jasno odgovoriti. Pomagamo pa si lahko z verjetnostjo.
Center za biološko vojskovanje v Wuhanu
Nesporno je, da se je novi SARS-CoV-2 pojavil v kitajskem mestu Wuhan. To mesto ima 11 milijonov prebivalcev. Če predpostavim, da je omenjeni virus nastal z naravno mutacijo neodvisno od delovanja človeka, potem lahko privzamemo, da je enako verjetno, da bi se pojavil pri komer koli kjerkoli na Zemeljski obli. Če ocenjujemo, da je danes na Zemlji 7,5 milijarde ljudi, potem je verjetnost za izbruh bolezni ravno v Wuhanu 0,1833 odstotna. Torej skoraj zanemarljivo malo. Če pa upoštevamo sorodnost obeh virusov SARS-CoV-1 in 2, je smiselno število možnosti omejiti na področje vzhodne Azije, ki ga je, kot sem že omenil, zajela leta 2013 epidemija SARS. Na tem področju živi po moji oceni približno 2 milijardi ljudi. Torej je verjetnost, da se je nova bolezen samodejno pojavila ravno v Wuhanu, 0,55-odstotna. Tudi to bi ocenil kot skoraj zanemarljivo majhno verjetnost. Seveda pa kljub izredno majhni verjetnosti 0,55-odstotni možnosti, da se je SARS-CoV-2 neodvisno od človeških dejavnosti pojavil ravno v Wuhanu, ne morem popolnoma izključiti.
Ker je verjetnost dogodka – od človeških dejavnosti neodvisnega pojava SARS-CoV-2 tako majhna in je do pojava virusa v tem mestu vseeno prišlo, se nam skoraj sama po sebi vsiljuje domneva, da je bila mutacija SARS-CoV-1 v 2 dosežena z biološkim inženiringom. Močno podlago tej domnevi daje dejstvo, da ima kitajska ljudska armada ravno v Wuhanu svoj center za biološko vojskovanje. Če smo verjetnost samodejne mutacije virusa SARS-CoV-1 ravno v mestu Wuhan ocenili na 0,55 odstotkov, potem je verjetnost, da je do mutacije virusa prišlo v tem komunističnem centru za biološko vojskovanje 99,45-odstotna. Kljub temu, da je to zelo visoka verjetnost, pa vseeno tega poteka dogodkov ne moremo smatrati za dokazanega. Za jasen dokaz in 100-odstotno verjetnost bi rabili podatke, kaj se je v tem centru kitajske vojske dogajalo. Do teh podatkov pa javnost vsaj za enkrat nima dostopa.
Krvna skupina, ki najslabše prenaša covid-19, najbolj prisotna v ZDA in Evropi
Obstaja še eno dejstvo, ki nekako potrjuje izračunane verjetnosti enega ali drugega scenarija. Odkar je covid-19 pandemija zajela tudi Evropo in severno Ameriko, so stekle intenzivne raziskave tega virusa. Eden od rezultatov teh preiskav je tudi dejstvo, da ljudje okuženi z SARS-CoV-2 zelo različno odreagirajo na to okužbo glede na svojo krvno skupino. Pri tem jo najslabše odnesejo ljudje s krvno skupino A in njenimi podvariantami, bistveno bolje pa osebe s krvno skupino B. Pri tem je potrebno poudariti, da krvna skupina A prevladuje v Evropi in severni Ameriki, skupina B pa na Kitajskem. Nekateri ravno temu dejstvu pripisujejo občutno več bolezni s smrtnim izidom na število okuženih v Italiji, Španiji in ZDA kot pa na Kitajskem.
Na koncu želim poudariti, da nas verjetnostna analiza pojava SARS-CoV-2 ni pripeljala do popolnoma sigurne identifikacije izvora tega virusa. So pa verjetnosti enega ali drugega scenarija na eni strani izredno majhne in na drugi strani izredno velike. Zato sam ne bom potegnil jasnega, končnega zaključka in to prepuščam vam, cenjeni bralci.
dr. Andrej Umek