fbpx

Vzporednice s preteklimi totalitarnimi časi

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Spoštovanim bralcem bi se rad najprej opravičil za svojo verjetno pretirano občutljivost na mogoče navidezne vzporednice med totalitarnimi režimi preteklosti in sedanjim političnim dogajanjem v Sloveniji. Ta preobčutljivost, tako vsaj mislim, je posledica stresnih situacij, ki sem jim bil izpostavljen v otroštvu in mladosti s strani vseh treh totalitarizmov, ki so obvladovali Slovenijo. Italijanski okupatorji  so vsakih nekaj mesecev vdrli v hišo mojih staršev pod izgovorom hišne preiskave, pri tem pa kradli vse, kar je imelo vrednost, predvsem pa slike s podpisi italijanskih slikarjev, pa tudi kakšna moja igrača jim je prišla prav.

Nacisti so že pred okupacijo terorizirali moje starše. Takoj po okupaciji Slovenije so očetu zaplenili pretežno večino gradbenega podjetja, vse, kar je bilo na ozemlju “Tretjega rajha”, in s teroriziranjem ob pomoči ovadb na Gestapo, ki so prihajale iz domačega totalitarnega bazena, nadaljevali. Nemško okupacijo Ljubljane sem tako preživel z nahrbtnikom pod posteljo, da bi me služkinja v primeru aretacije mojih staršev odpeljala nekam zunaj Ljubljane. Po tako imenovani osvoboditvi se stvari niso bistveno spremenile. Res je nahrbtnik izpod postelje izginil, vendar se je po mesecu ali dveh spet vrnil. Komunisti so očetu zaplenili še preostanek podjetja. Vdirali so v hišo, kradli umetnine, v nasprotju z Italijani sedaj tiste s podpisi slovenskih avtorjev. Zaplenili so nam tudi druge stvari, ki spadajo v meščansko stanovanje – klavir in dele pohištva. In kar je najhuje, ker moja družina ni pripadala tako imenovani avantgardi, smo postali drugorazredni. Tega zapostavljanja se nisem rešil vse do demokratizacije Slovenije leta 1990 in sem v vsem tem času ostajal pred prepreko moralno-političnih kvalifikacij. Spoštovane bralce torej prosim za razumevanje.

Kritično, morda preveč kritično, sem spremljal proces demokratizacije v Sloveniji. Večkrat sem bil mnenja, da bi bil ta proces lahko izpeljan hitreje, dosledneje in uspešneje. Vendar sem imel vse do lanske jeseni vtis, da je Slovenija na pravi poti, čeprav mogoče z manjšimi ali večjimi nihanji. To mi je potrjeval tudi indeks demokratičnosti, ki ga objavlja znani angleški časnik The Economist. Lansko jesen pa se je pojavilo neko protestno gibanje, recimo mu “kolesarji + 8. marec in drugi”. Najprej sem vse skupaj videl kot morda neupravičeno, vendar demokratično izražanje nezadovoljstva določenih skupin. Bolj, ko so se ti protesti nadaljevali, pa mi je postajalo jasno, da cilj teh protestov ni izražati mnenje ali stališče protestnikov, temveč oblikovati javno mnenje tako, da bi zagotovili zmago določenega gibanja na prihajajočih državnozborskih volitvah. Način, kako so kolesarji + 8 marec idr. poskušali oblikovati javno mnenje – z neredi, prekrški in nezakonitim ravnanjem, me je spomnil na druga njim podobna gibanja.

Iz zgoraj navedenih razlogov ne morem trditi, da je moj pogled popolnoma objektiven. Vendar tak, kot sem, vidim vzporednice med kolesarji + 8. marcem idr. in nacistično SA (Sturmabteilung) ali fašističnimi pohodniki na Rim. Tako eni kot drugi so s svojimi neredi zagotovili izbrani stranki zmago na volitvah in po njih za svoje usluge prejeli popolno odvezo za vsa svoja dejanja, naj so bila ta skladna z veljavnimi predpisi in zakoni ali pa tudi ne.

Po volilni zmagi Gibanja Svoboda letos spomladi, tudi nacisti so zmagali na volitvah leta 1933, in oblikovanju njihove vlade, se je vsaj zame začelo obdobje prevzemanja oblasti. Začelo se je s spreminjanjem obstoječih in sprejemanjem novih zakonov, in to vseh po hitrem postopku. To jim je omogočala večina v državnem zboru, zame pa je to predstavljalo izigravanje in izogibanje demokratičnemu zakonodajnemu postopku, ki predvideva širšo razpravo v parlamentu in javnosti. In nehote so se mi v mislih pojavile vzporednice med dogajanjem v Sloveniji in nacističnim prevzemom oblasti (Machtübernahme). Tudi v besednjaku vlade Roberta Goloba sem mogoče v svoji preobčutljivosti opazil vzporednice s totalitarnimi sistemi preteklosti. Tako zatrjujejo, da je vse, kar je bilo pred njihovim prihodom na oblast, slabo, oni bodo celotno slovensko družbo prenovili in ustvarili raj na zemlji. In ne morem si pomagati, v teh izjavah vidim vzporednice s totalitarnimi režimi preteklosti in izjavami njihovih voditeljev o novem evropskem redu (Neue europäische Ordnung – Hitler) ali enostavno o novem redu (Ordine nuovo – Mussolini). Za konec bi omenil samo še eno vzporednico, ki mi prihaja na misel. Ko sem pred kratkim na RTVS sodeloval v referendumski debati, sta moji spoštovani sogovornici na vse pretege hvalili voditeljske sposobnosti in vizionarstvo Roberta Goloba, jaz pa si nisem mogel pomagati, da mi v ušesih ne bi odzvanjalo firer in duče.

Resnično upam, da so te vzporednice le v moji glavi, to boste ocenili vi, spoštovani bralci, in da bo Slovenija nadaljevala svoj demokratični razvoj. S to iskreno željo tudi končujem to kolumno.

Dr. Andrej Umek, gradbenik, nekdanji minister, profesor