fbpx

Zadnji tango v rdeči Ljubljani

Mitja Iršič (Foto: Veronika Savnik)

Ples po taktih medijskega orkestra, ki mu dirigirajo odcveteli, boleče dolgočasni aparatčiki, za katere je znano, da so tudi v Jugoslaviji veljali za drugorazredne režimu nenevarne politike, je tragikomedija slovenske resničnosti. Takti se ponavljajo. Kot tudi gibi plesalcev. Dirigenti že desetletja niso napisali nobene nove uspešnice, orkester pa je že od nekdaj imel nalogo, da igra to, kar se mu dirigira – za to je plačan. Kljub temu bo plesa enkrat nepreklicno konec.  

Slovensko volilno telo je specifično – to, da ji dirigira jugoslovanska druga liga, je simptom neke bolezni, ki se ni začela v Vidmarjevi vili, ampak veliko prej – ko je en sosed pogledal čez planke drugemu in ugotovil, da ima sosed dva bika in tri krave, on pa eno samo. Nadpovprečnost se slovenski duši globoko upira. Zato ji ni težko dopovedati, da mora voliti povprečneže, ki bodo zagrenili življenje nadpovprečnim. Da bodo srečni podpovprečni. A veseli ples se nepreklicno bliža koncu – tudi podpovprečni bodo pod socialistično vlado občutili, da se v njihovem življenju dogaja nekaj čudnega.

Robertu Golobu je treba priznati, da je dobro vpregel slovenski smisel za butlsocializem in prisilno egalitarnost. Pravi, da je treba bogatim – tudi njemu – vzeti in dati revnim. Tako prazno robinhoodovstvo je Slovencu blizu. Bogati so razredni sovažniki, revni pa izkoriščane žrtve. Golob ima talent, da bo to lastnost slovenskega naroda dobro izkoristil in +50-odstotna podpora ni nobeno presenečenje. Slovenci in Latinoameričani smo radi enaki, zato komaj čakamo, da pride nekdo, ki nam pove, da nas bo naredil bolj enake.

A to je zgodba, ki ima v eni povprečno razviti državi, kot je Slovenija, omejen rok trajanja. Ljudje imajo danes iPhone, Mercedese, 400-evrske brivnike in ameriške hladilnike, na počitnice pa hodijo na Maldive in Sejšele. Retorika o enakosti na neki stopnji trči v realnost in človeško naravo, ki je privzeto hierarhična in tekmovalna. Da te milijone let stare nagone zatreš – torej zatreš človeško bit – potrebuješ mogočen represivni aparat, kakršnega danes premorejo le Venezuela, Severna Koreja in Rusija. Slovenec pa bo nehal plesat tisti trenutek, ko se mu bo življenje vidno poslabšalo.

Življenje povprečnega Slovenca v času trenutne vlade bo takšno. Pripelje se domov z odtisom maske na obrazu, čeprav so mu obljubili, da je v Svobodi nikoli več ne bo treba nositi. Nervozen, ker je  tri ure svojega življenja zopet pustil na dvopasovni vpadnici v prestolnico, kakršne poznajo le še v državah tretjega sveta. Včeraj je ravno bral, da rdeče-zeleni na oblasti odločno nasprotujejo izgradnji tretjega pasu, ker bi to le povišalo stopnjo onesnaževanja, pravzaprav si želijo, da proda še avto in gre z biciklom devet kilometrov do železniške postaje in se nato dve uri vozi v službo z vlakom.

Pogleda položnice. Elektrika,  voda in smeti – cene gredo v višave, čeprav za takšna povišanja v Sloveniji ni pravih razlogov. Novi nepremičninski davek, ki mu iz dneva v dan najeda premoženja in mu tiho nacionalizira vse, kar je v treh desetletjih ustvaril. Trojček interneta, televizije in mobilnih podatkov – cena je zopet 10-odstotkov višja in še vedno ne more izbrati sheme, kjer ne bi bilo ProPlusovih politpropagandnih programov z vmesnimi zabavnimi vložki. Spomni se, da mu je prejšnja vlada obljubila, da bodo operaterji ponudi točno tak paket, kot si ga želi brez komunistične prakse “obveznih televizijskih vsebin”.

Goriva so zopet dražja. V redu, bomo stisnili zobe za demokracijo – a zakaj na njegovem litru še “krizni” prispevek DDV za zagotavljanje podpore električni energiji, dodatek drage biodizelske komponente?! Hkrati ni dobil obljubljene povišice, ki si jo je obetal, saj so razveljavili Janševo dohodninsko reform. Pravzaprav mu ostane manj denarja, ki ga je že zaslužil.

Ker je pol življenja investiral v gradnjo hiše in vikenda, ga je Mesec ožigosal za “grabežljivca”, zato zdaj plačuje skoraj 3.000 evrov, da mu država dovoli na njenem ozemlju imeti nepremičnine. Hkrati plačuje še enkrat toliko premoženjskega davka – hiša in vikend ter avto na kredit, ki ga je po dolgih letih pravkar odplačal, pač nanesejo, izračuni GURS-a pa so neizprosni. Leta udarniškega dela na nepremičnini, ko je hodil pomagat sosedom, oni pa njemu, so ovrednotili na 350 tisoč evrov.

Vklopi televizor in naključno pristane na Pop TV, kjer mu Edi Pucer iz trotlbobna pove, da je raziskava Mediane pokazala, kako so Slovenci vsako leto bolj srečni. Prestavi na sveže depolitizirano RTV Slovenija, kjer Igor E. Bergant ravno gosti Alema Maksutija in – za politično ravnotežje – Luko Lisjaka Gabrijelčiča. Oba se strinjata, da vlada sicer deluje dobro, a kljub temu preživljamo težke čase zaradi neprecedenčnih globalnih razmer. Eden je konstruktivno kritičen in predlaga, da vlada bolj posluša koalicijske partnerje v Levici, ki stremijo po še večji redistribuciji, drugi bo opozarjal, da se prejšnja vlada v podobni krizi ne bi znašla nič bolje.

Na depolitizirani Tarči omizje razpravlja o madžarskih medijskih investicijah, ki prek posrednikov podpirajo desne politične stranke. Čudi ga, da se pogovarjajo pretežno v opoziciji, če pa zdaj vlada Golob. Mediji se mu zdijo vedno manj relevantni za njegovo življenje in njegove konkretne težave – zdijo se mu sami sebi namen. Zakaj niso kritično poročali o tem, da je država sredi draginje dvignila davke, davčni izplen pa je bil zaradi sive ekonomije kljub temu manjši? Zakaj ne poročajo o tem, da je vedno več brezposlenih, potem ko so gospodarske družbe zaradi nevzdržnih razmer začele zapirati svoja vrata?

Ko konec meseca sešteva stroške, vidi, da mu ostane manj kot prejšnji mesec. Prejšnji mesec pa mu je ostalo manj kot še mesec pred tem. To se bo nadaljevalo nekaj četrtletij, dokler se ne bo merljivo poznalo na njegovem življenjskem standardu. Naenkrat mu bo manj mar, da ima sosed čez cesto, ki se ukvarja s podjetništvom, zdaj za razred nižje vozilo kot pred nekaj leti. Bolj mu bo pomembno, da letos ne bo ostalo dovolj za počitnice z letalom. Ostala mu bo le duhamorna vožnja na delo in nazaj čez poletje. Na Radiu Aktual, kjer posluša svojo priljubljeno balkansko glasbo, pa vsake toliko časa sliši naslovnice portala Necenzurirano, kjer vam dve leti po predaji oblasti govorijo le še o Janševih ministrih, kot da ti še kar vladajo.

Trajalo bo, a tisti trenutek, ko se mu bo nekaj premaknilo v glavi, se bo gotovo zgodil. Ples se ne bo končal v trenutku, ampak se bo upočasnil, dokler gibi ne bodo več imeli nobenega smisla in se bo Slovenec vprašal … kaj za hudiča sploh počnem? Kdo so ti ljudje, ki mi iz TV ekranov govorijo, kaj je prav in kaj ne? A mediji in vodje orkestra bodo ta trenutek predvideli vnaprej. In začeli bodo govoriti o mednarodno uglednem strokovnjaku, ki je kritičen tudi do trenutne vlade, pa kljub temu obožuje socializem in meni, da bi morali bogati, kot je on, biti bolj obdavčeni. Prišel bo kot bog iz škripčevja, da nas reši globalnega kapitalizma.

Kot že tolikokrat doslej. Potem pa bo od Slovenca samega odvisno, ali bo zopet zaplesal po taktih orkestra ali pa bo zapustil rdečo dvorano, v katero je zaprt že 81 let, in videl, da je tam zunaj svet, ki igra še na kakšne druge takte kot ta zatohli orkester. Zadnji tango v rdeči Ljubljani se nevzdržno bliža. Vprašanje je le, če ga bomo odplesali mi ali naši potomci.

Mitja Iršič