Zakaj ovadba proti komunističnemu zločincu Francu Severji Franti?

Odmev na mojo ovadbo je bil, razen ene izjeme, zelo spodbujajoč. Gotovo pa se bodo tudi dobronamernemu bralcu vsilile kašne misli o tem, zakaj je takšna ovadba po tolikih letih še potrebna. Posebno starost osumljenca bo mogoče marsikomu povzročala nelagodje, saj se upravičeno pojavlja vprašanje, a je človeško gledano, pravilno tako starega človeka še obremenjevati s preiskavami in sodiščem. Tudi novinar Luka Perš mi je zastavil vprašanje, zakaj ovadba po tolikih letih. Tukaj moj odgovor.

Kot je vsem znano, je bila ta tematika do leta 1990 tabu. Po letu 1990 mi je bilo sprva največje zadoščenje to, da se je lahko pričelo o času med vojno in o 45. letih povojne diktature odprto govoriti. Dosti je bilo napisanega, pričele so izhajati knjige mnogih prizadetih ljudi, izvajale so se razne svečanosti o spravi, poskušale so se popravljati krivice prizadetim, v kolikor je to bilo še sploh mogoče. Človek je dobil občutek, da vse teče v pravo smer preobrazbe družbe iz temne, s komunizmom prežete, v svobodno, odprto in demokratično skupnost po vzorcu že ustaljenih demokratičnih sistemov, ki so nastali na ruševinah druge svetovne vojne v zahodni Evropi. Celo nekdanji komunisti, zbrani pod dežnikom prenoviteljev so vzklikali: “Evropa zdaj!”

Kljub oteženemu začetku parlamentarne demokracije v času DEMOS-a, so bili nekateri pomladni politiki mogoče malo preveč optimistični in zaradi tega tudi preveč popustljivi do stare komunistične nomenklature. Spomnim se, kako je celo dr. Jože Pučnik na kongresu stranke SDSS v Litostroju dejal: “Sveta vojna je končana.” Jaz sem ga za tem opozoril, naj si ne dela utvar. Dobesedno sem mu dejal: “Komunisti so se samo potuhnili in čakajo, da bo nevihta mimo.” Totalno nemogoča stvar je bila, da se je dovolilo zadnjemu sekretarju ZKS Milanu Kučanu kandidirati za predsednika države. Mislim, da je bila to ena temeljnih napak, saj se je s tem omogočilo staremu, prekaljenemu komunističnemu funkcionarju, da je lahko mešal štrene v novi slovenski politiki in je mnogo doprinesel do tega, da se je pričel neopazno sanirati stari, komunistično obarvan sistem ali pa se je preprečilo, da pride do temeljitih sprememb. To se je najbolj videlo v delu sodstva in njegovih važnih spremljajočih organih.

Otroci s Petrička. (vir Youtube)

Otroci s Petrička. (vir Youtube)

Poljska spremenila z odločno reformo pravosodja se spremenila iz komunističnega krivosodja v moderno in demokratično pravosodje
Če pogledamo danes na Poljsko, slišimo dosti kritike na račun vmešavanja vlade v delo sodstva. Kritika je bila izrečena celo v Evropskem parlamentu. Resnica je pa ta, da ni vlada tista, ki bi se vmešavala v sodstvo, ampak se je vršila reforma pravosodja na temelju zakonov, katere je sprejel demokratično izvoljen parlament. Tudi neodvisno sodstvo mora v prvi vrsti spoštovati zakone in ustavo. Vprašam se, če se kritiki zavedajo, da je imela tudi Poljska 45 let komunistični sistem, ki je povsod slovel ravno po tem, da je bilo sodstvo vedno njegovo važno orodje. Torej je v naravi problema, da se mora sodstvo reformirati v smislu novih demokratičnih kriterijev. Da se je nekaterim zdela poljska reforma sodstva mogoče šokantna in so mnogi videli v njej zasuk na desno, temelji na dejstvu, da sodniki sami trideset let po padcu komunizma niso bili sposobni, ali pa niso hoteli sodstvo reformirati, saj so se v začetku 90. let nahajali v vrhovnem sodstvu že sodniki, ki so še sodili v stalinizmu. Zato je čas, da si tudi mi vzamemo Poljsko za vzgled, saj je urejeno sodstvo izredno važen steber vsake demokracije.
Tu se ne more niti mimo personalnih ukrepov. Ugotavljati, če je Poljska v teh postopkih ravnala dovolj demokratično ali ne, ni moja naloga niti namen, dejstvo pa je, da ta reforma uživa veliko podporo državljanov, kar se je odrazilo tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah. Našim naprednim desnim strankam bi položil tukaj na srce, da si na vsak način podrobneje pogledajo ta segment poljske notranje politike.

Prizor iz dokumentarnega filma Otroci s Petrička. (vir Youtube)

Prizor iz dokumentarnega filma Otroci s Petrička. (vir Youtube)

Demoseva vlada preveč popuščala starim vzorcem komunistične oblasti
Če so Demosova vlada in takratni minister za pravosodje storili vse kar je bilo v njihovi moči, da bi postavili pred sodišče vse tiste, ki so bili osumljeni raznih zločinov, dvomim. Pri nekaterih vodilnih politikih sem si želel več odločnosti in smelosti. V spominu mi je ostal tipični primer, ki sem ga zasledil v Delu.
Na vprašanje, če bodo lahko še naprej visele slike pokojnega maršala Tita v šolah, je takratni predsednik vlade odgovoril, da to odločitev prepušča šolam samim. Gotovo je pa na zadržanost pomladnih politikov do komunističnih zločincev vplival tudi vik in krik prestrašenih komunistov in zagovornikov Titove diktature, da gojijo pomladni politiki maščevalnost. Da ni prišlo do trših in resnejših prijemov proti funkcionarjem in drugim važnim akterjem prejšnjega režima, se imajo komunistu tudi za zahvaliti popustljivi drži demokratov, ki imajo drugačne navade prevzemati oblast, kot zagovorniki diktature. Kakor koli že, posledice teh popustov občutimo danes, ko smo priča ošabnemu in predrznemu nastopaštvu zagovornikov zločinskega komunističnega režima, brez obzira na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev.

Žrtev komunističnega režima, otrok s Petrička, Franci Kindlhofer. (osebni arhiv Franci Kindlhofer)

Žrtev komunističnega režima, otrok s Petrička, Franci Kindlhofer. (Foto: osebni arhiv Franci Kindlhofer)

Sramotni film Preboj je sodu izbil dno – zakaj se ne snemajo filmi o Jožetu Pučniku?
Pri tem pa ne smemo med žrtve šteti samo mrtve, ampak tudi tisto večino preživelih, ki so morali 45 let prenašati komunistično diktaturo in vsi čutimo posledice še danes. Pri oživljanju spomina na tiste hude čase je glavni zastavonoša Združenje zveze borcev, ki si prizadeva predvsem pridobivati mlade, neobremenjene ljudi za širitev njihovih laži in sprenevedanj. Vsemu je pa izbil dno film Preboj, ki želi konzervirati neke mite, ki so se udomačili v času enoumja.
Mislim, da bi morali v prvi vrsti posneti film o našem osamosvajanju. Samo groza, v tistem filmu bi se moral pojaviti bojevnik Janša, disident Jože Pučnik, pa še mogoče kakšen Krkovič in Kangler ter drugi oblikovalci nove, samostojne države. V takšnem filmu bi seveda težko dodelili Milanu Kučanu kakšno zvezdniško vlogo. Ne to ne gre. Zato je bolj primeren selektor iz taborišča Teharje, ki je kot Bog oče delil ujetnike na levo in desno. Za poboje in življenje, ki tega imena ni bilo vredno. Tudi otroci, ki so bili zaprti na Petričku izhajajo v glavnem od tam.

Ne bojte se. Čas je, da sodržavljani izvedo kruto resnico komunističnega režima
Dragi sodržavljani, mislim, da je sedaj napočil čas, da se dvignemo na lastne noge. Da rečemo končno bobu bob. Gotovo bi obsodba kakšnega zločinca na nekaj let zapora do njegove naravne smrti ne rešilo žrtev, bi pa ogromno pripomogla k našemu osveščanju, kaj je zločin in kaj ne, kaj je dobro in kaj moramo zavreči. Vedno se govori, kaj smo dolžni našim otrokom in vnukom. Mi jim nismo dolžni bodočnost postiljati z denarjem. Dolžni smo pa jim naliti čistega vina. Moramo jim dati na pot ljubezen do resnice. V njih moramo obuditi občutek za vrednote življenja. To je naše poslanstvo. Pridružite se mi.

Spomnite se besed papeža Vojtile, s katerimi ni želel doseči samo vernike: “Ne bojte se!”

Franci Kindlhofer