V tvitu je Brigita Skela Savić, zdravnica in vidna članica SD pokazala, kakšna je razlika med tem kako levičarji gledajo na realnost in kako na realnost gledajo zdravorazumski, ne nujno izključno desno usmerjeni ljudje, ne glede na njihovo izobrazbo. Moja naloga danes bo pokazati – čeprav sem s tem, ko sem jim nasproti postavil zdravi razum, že vrednostno sodil – zakaj in kaj je z njihovim pogledom na realnost narobe.
Brigita Skela Savić se je, kot SD in levica nasploh, zapletla v razprave o “privatizaciji” zdravstva in se seveda postavila na stran “protiprivatizacijskih sil”, čeprav nasproti njej ne stoji sila, ki bi propagirala privatizacijo državnega zdravstva, temveč kvečjemu sila, ki pravi, da ima državno zdravstvo probleme, ki jih je potrebno čim prej omiliti in, da je to najlažje storiti z vključitvijo zasebnikov v “državno shemo”.
Skela Savićeva je sicer, kot lahko vidimo tudi v priloženem članku iz leta 2018, pogosto “hitrih prstov” na Twitterju, kjer izraža svoj socialistično sekularistični svetovni nazor. Pa si najprej poglejmo, kaj natančno je tvitnila:
Javnnemu zdravstvu rabi le več denarja. Zasebniki za isti denar zdravstva ne bodo rešili. Sistemi financiranja zdravstva so jasno opredeljeni, zato površna raba ni ustrezna, naj se ne uporablja slabšalno. Skandinavske države imajo državno zdravstvo, pa deluje. #nepremišljenaraba
— Brigita Skela Savič (@BSkelaSavic) September 28, 2020
Kaj so problemi z njenim tvitom in kako se tičejo uvodoma omenjenega pogleda na realnost?
- Če ne veš koliko približno, če že ne natančno, dodatnega denarja potrebuje sistem, da bi problemov ne več bilo ali da bi jih signifikantno omilili, na podlagi česa trdiš, da sistem potrebuje več denarja in da bo to “rešilo” problem? Odgovor je, da ne moreš vedeti, iz česar sledi, da govoriš na pamet. Kmet, ki si računa, koliko potrebuje določenih stvari, da bo preživel zimo, ne govori na pamet. Delavec v proizvodnji, ki si mora izračunati, kako dolgo in koliko na mesec mora varčevati, da si bo lahko kupil avtomobil, ne more govoriti na pamet. Levičar, varno zaposlen v državni službi, “preko palca” oceni, da državni sistem, ki ga opazuje, “le potrebuje več denarja”. To je ta razlika.
- V točki 1. sem rešitev namerno dal pod narekovaje, ker v človeških sistemih ni dokončnih rešitev. So le relativno dobre, kratko ali dolgoročne omilitve problemov, ki s seboj vedno prinašajo ali odpirajo nove probleme. Zdravorazumski pogled na realnost je takšen in ne vključuje razmišljanja o rešitvah. Nihče ne trdi, da lahko vključitev zasebnikov kot dodatnih moči pri manjšanju čakalnih vrst “reši” zdravstveni sistem, lahko pa za nekaj časa pomaga omiliti problem s čakalnimi vrstami, jih zmanjšati. Ko torej Skela Savićeva reče, da “to ne bo rešilo…” naslavlja slamnatega moža, govori “v prazno”, obenem pa to zrcali, kako ONA gleda na realnost.
- In točki 1. in 2. sta pomembni za razumevanje, kaj je narobe z zadnjo trditvijo Skela Savićeve. Nikoli ne moremo reči, da nek sistem deluje pika, kar lahko rečemo je, da deluje boljše v primerjavi z drugimi sistemi in, da v primerjavi z drugimi sistemi svoje probleme, ki neizogibno pridejo, rešuje boljše. In morda to velja za skandinavski model v primerjavi s slovenskim, toda tudi tukaj je pomemben ta morda. Pomembno vprašanje je, kaj so dejavniki okolja, ki vplivajo na učinkovitost določenega modela; vsi modeli ne delujejo enako v vseh okoljih, četudi bi to bilo zaželjeno.
Polresnica o skandinavskem državnem zdravstvu
Najprej, ker je to čista osnova, postavimo pod vprašaj, ali za skandinavske države sploh drži, da imajo državno zdravstvo in ali je to državno zdravstvo takšno državno, da je neodvisno od pomoči zasebnikov. Na to so jo kmalu opozorili tudi tviteraši, med drugim Igor Muževič.
Ko v istem tvitu pišeš proti zasebnikom in hkrati hvališ skandinavske države, kjer zasebniki na ambulantni ravni na stroške zdravstvene blagajne zdravijo ljudi… https://t.co/pzVgOaCfDH
— Igor Muzevic (@igor_muzevic) September 29, 2020
Skandinavski model ni samoumevno prenosljiv
Že samo to, če drži, da zasebniki v skandinavskih državah na ambulantni ravni, na stroške državne zdravstvene blagajne zdravijo ljudi, naredi ves tvit Skela Savićeve nesmiseln. Nadaljujmo pa z obravnavo zgoraj opisanega problema prenosljivosti modelov iz enega v drugo okolje. Ker Skela Savićeva sodeč po svojem tvitu verjame, da je le treba privzeti skandinavski model (za katerega smo ugotovili, da je celo bolj “privatiziran” kot naš) in našemu dodati denar, se postavlja vprašanje od kod ta denar vzeti, oziroma od kod ga dobijo v skandinavskih državah.
Kot prvo, niso vse skandinavske države iste in nekatere so z nami bolj, druge manj primerljive. Vendar za skandinavske države skoraj kot po pravilu velja, da svoj “državni varnostni pristan” subvencionirajo na način, da veliko proizvedejo. Veliko proizvedejo med drugim zato, ker so razmeroma – še zlasti v primerjavi z nami – ekonomsko svobodna gospodarstva, ki spodbujajo k produktivnosti in zasledovanju dobičkov in ga ne zavirajo. Davki so razmeroma visoki in iz tega pridobijo veliko denarja za financiranje državnih sistemov, toda niso progresivni – ne demonizirajo, ne demotivirajo bogatih (bogati pa niso strici skopušniki, ampak najbolj in najlažje produktivni del prebivalstva). Nekaj zanimivih člankov na temo si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Iz zadnje omenjene, uradne strani za obveščanje o zdravstvu na Švedskem, ki med drugim omenja tudi pomemben podatek upoštevanja načela subsidiarnosti (lokalizacije zdravstva), je omembe vreden tudi ta del besedila, iz katerega je jasno razvidno, da so Švedi podobno kot mi imeli in še imajo izjemne probleme s čakalnimi vrstami, ki jih sedaj skušajo militi s posebnim zakonom. Omenjajo sicer nekatere pozitivne rezultate, a obenem opozarjajo, da bodo covid-19 testiranja skoraj zagotovo spremenila pogled na učinkovitost zakona:
Aleš Ernecl