fbpx

Zdaj sekajo že v sosednjem gozdu

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Na pogrebu Andreja Inkreta avgusta 2015 je Drago Jančar rekel: “Zdaj sekajo že v našem gozdu”. Na pogrebu brata Fedje letošnjega maja sem premišljeval, ali je devet let razlike med nama zadostna varnostna razdalja, da mi ni treba skrbeti za svoj odhod. Podobno sem se spraševal med oktobrskim pogrebom Jožeta Snoja, ki je umrl star 87 let. V zadnjih dneh pa je prišlo do morbidnih pospeškov. V četrtek, 2. decembra, mi je Borut Trekman poslal sporočilo, da je umrl Lovro Šturm; v nedeljo, 5. decembra, mi je Livio Semolič telefoniral, da je umrl moj soimenjak Dimitrij Volčič; prejšnji torek je umrl kolega iz prve slovenske vlade Ingo Paš. O častivrednem Dimitriju Volčiču, ki je pred dvajsetimi leti rešil zakon o zaščiti Slovencev v Italiji, sem napisal nekaj opazk za Primorski dnevnik. Tu pišem o Šturmu in Pašu.

Lovra Šturma sem spoznal pred volitvami leta 1990 v njegovi pisarni na ljubljanski pravni fakulteti. Meni in kolegom iz Demosa, ki smo bili politični začetniki, je razlagal volilno zakonodajo in opozarjal na navade in zvijače nasprotnikov. Zaradi povezav s cerkvenimi ustanovami sem domneval, da spada h krščanskim demokratom, vendar sem kmalu ugotovil, da je bil privrženec (in teoretični svetovalec) vsega Demosa. Zaradi gostote in hitrosti dogajanja sva se v začetku videla poredkoma, nato sem spremljal njegovo in delovanje (prijateljev, znancev) na ustavnem sodišču. Skupaj z Jambrekom in Tonetom Jerovškom je pisal novo ustavo. Pri vprašanjih italijanskega veta na slovensko pridruženo članstvo v EU, pri zapletih okrog meje s Hrvaško in predvsem pri razlagi rezultatov referenduma o volilnem sistemu, ki bi glede na glasovanje moral postati večinski, pa se to ni posrečilo, je bil Lovro Šturm strog in neizprosen. Mnogo pozneje, ko je po Jambreku in Virantu postal predsednik Zbora za republiko, sem ugotovil, da si je zaradi svoje neizprosnosti nabral precej nasprotnikov, nekateri privrženci levice pa so ga prav sovražili. Ko sem se nekoč nič hudega sluteč zapletel v pogovor z enim od njih, ki sem ga imel tako rekoč za prijatelja, sem doživel šok. Rekel mi je: “S tem Šturmom se ti pa res ne bi bilo treba družiti.”

Lovro Šturm je bil prvovrsten intelektualec in imeniten pravnik. Pogosto sva si telefonirala in se zgražala nad histerijo, ki spremlja aktualno vlado. Prav navdušil pa me je s svojim nastopom na ustavni debati Nove univerze. Analiziral je odločbo ustavnega sodišča U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 – z vidika načel legalitete in sorazmernosti.

Inga Paša in njegovega brata/dvojčka Borisa Paša sem spoznal še kot študent. Bila sta povezana s krogom perspektivašev, ki so bili starejši od mene, revijo pa so jim ukinili ravno v trenutku, ko sem se vpisal na univerzo. O Paših in o njuni babici Lili Novy mi je večkrat pripovedoval Taras Kermauner, sicer je Ingo veliko zanimivega povedal 6. maja letos v oddaji Radia Ognjišče Naš gost. Kot otrok je živel nevarno življenje najprej v nacističnem Berlinu, nato v komunistični Sloveniji:

Še danes vidim pogled nekega stražarja – bil je zaničljiv in preroški: ti si že na vrsti za smrt. In prav gotovo ne bi preživela, če ne bi bilo Agate, moje druge matere, ki kot Poljakinja ni bila zaprta in je v vsem tem času v okolici prosjačila za hrano, ki jo je mojemu bratu in meni metala prek visoke taboriščne ograje. In Agata je bila očitno tudi vez, da je novica o naju prispela do babice Lili Novy.

(Ko je babica izvedela, kje sta vnuka, je seveda napela vse moči, da bi prišla do otrok. Na kolenih je v Ljubljani prosila in nekega večera so Inga in Borisa res izpustili.)

Z bratom sva otroštvo vse do zadnjega letnika klasične gimnazije (babica se je močno potrudila, da naju je nanjo vpisala) preživela pri babici in Agati. Mati Nives pa je morala TAKOJ zapustiti Slovenijo oziroma takrat Jugoslavijo – ne glede na njeno hudo zdravstveno stanje – saj je bila poročena z Nemcem (ne glede na to, da sploh ni bil v vojski in da je – kot se je kasneje izkazalo – samega sebe življenjsko ogrozil, ker je pomagal ogroženim ljudem pred nacisti). Kasneje sem našel v arhivih dokumente, da je mati očeta celo iskala v Nemčiji in tudi ugotovila, da je bil umorjen. Njeno zdravstveno stanje se je hudo poslabšalo, nato se je zdravila v ustanovah v tujini in kasneje v Sloveniji – to je bilo veliko breme na ramenih njene matere – moje babice Lili Novy.

Leta 1990 je Ingo Paš – kot član podjetniške liberalne stranke Vitomira Grosa – postal član Peterletove vlade, pristojen za turizem. Najini takratni in poznejši pogovori – ko sva se srečevala na prireditvah ob obletnicah Demosa – so bili vedno zanimivi in zabavni. Če se prav spominjam, se je Paš nekaj časa ukvarjal z dejavnostjo, ki se na prvi pogled ni skladala z njegovo bohemsko in razigrano naravo, namreč z varnostnimi družbami in službami. Sečnja v sosednjem, počasi tudi v našem gozdu, se nadaljuje.

Dimitrij Rupel