fbpx

Zgodba o tem, kako je zajec zagotovil partizansko zmago

Aleksander Rant, urednik in voditelj. (Foto: Nova24TV)

Sedaj so dnevi neskončnih rdečih procesij, ko z vseh koncev države na plano pridejo sive glave s privilegiranimi pokojninami, oblečejo majice s simboli morilcev in odkorakajo na kraje porazov, ki jih sami imenujejo zmage. Kot vsako leto sem moral tudi tokrat izbrskati nekaj zgodovinskih zanimivost o tako imenovani bitki za Dražgoše. Ko pa sem se vprašanja lotil nekoliko širše, sem odkril uradne zapiske rdečih zgodovinarjev, ki opisujejo boje partizanov na Gorenjskem. Poleg čaščenja boja partizanov in izpuščanja nekaterih pomembnih podrobnosti se v teh zapisih skrivajo tudi skrajno komične dogodivščine, za katere bi bili danes, če bi jih izrekli, obtoženi sovražnega govora in zmanjševanja pomena OF.

No, sam se takšnih obtožb ne bojim, saj imam dokumente, ki te zgodbe dokazujejo. Preden zapišem eno takšnih zgodb, naj se le na kratko dotaknem Dražgoš. Dražgoše so bile popolnoma objektivno zgodovinsko in vojaško gledano popoln poraz. Niti sapice zmage ni pri Dražgošah. Poleg tega je skrajno sporno bivanje partizanov v Dražgošah, saj jih je večina prebivalcev rotila, naj se ne zadržujejo predolgo. A ne, partizani so bili tako samozavestni, da so razglasili Dražgoško republiko za osvobojeno ozemlje. Maščevanje Nemcev je bilo hitro in odločno. Partizani pa so strahopetno zbežali na Jelovico in pustili prebivalce Dražgoš na milost in nemilost Nemcem. Ti so 41 ljudi pobili, več kot 80 so jih internirali v Ljubljani, vas pa zravnali z zemljo. V Dražgošah torej ni herojev, so zgolj storilci, tako eni in drugi, in žrtve.

Ni mi šlo v glavo, zakaj ravno Dražgoše, ki so simbol strahopetnosti in napuha partizanov. Zakaj novodobni komunisti ne praznujejo kakšne bitke, v kateri so dejansko zmagali. Recimo bitke pri Rovtu. V Rovtu so partizanske čete v zasedi pričakale skupino nemških stražmojstrov in jo pobile. Padlo je 45 nemških orožnikov, partizani večjih izgub niso imeli. Po vseh kriterijih je to bila zmaga. Zakaj torej rajši ne praznujejo tega dogodka, sem se vprašal? V katerem grmu tiči zajec?

Bitka, ki opiše večino bojev
Začel sem raziskovati bitko oziroma spopad pri Rovtu in skušal izbrskati, zakaj nočejo praznovati tam, kjer so dejansko zmagali. Zgodovina je lahko tudi zabavna in v primeru Rovta je bila točno takšna. Partizanski viri govorijo, kako so ležali nad potjo, po kateri so prihajali nemški orožniki. Obhajala jih je tesnoba, saj so slabo zabrisali sledi. Nemci so se razporedili v obrambno linijo, partizani pa so videli, da imajo s seboj tudi psa, ki je začel besno lajati. “Po nas je, odkrili nas bodo,” piše partizanski vir, ki je sodeloval v spopadu. In v tistem trenutku se je prikazal mesija, odrešenik. Iz grma je namreč skočil zajec in se zapodil proti psu. Ta se je iztrgal vodniku in se pognal za zajcem. Tudi red v nemški koloni se je začel krhati, saj so se nekateri pognali za psom, drugi pa so se smejali, češ, samo zajec je bil, preplah je odveč. In v tistem trenutku so začeli partizani streljati in pobili vse nemške orožnike.

Foto: STA

Bitka pri Rovtu je bila tako za partizane popolna zmaga, a je ne praznujejo tako pompozno kot poraza in bega v Dražgošah. Morda pa ravno zato, ker se še njihovi zgodovinski viri norčujejo iz komunistične vojske. Rešil jih je zajec. In ta bitka lahko opiše večino bitk, ki so jih partizani dobili. V celotni vojni so pripadniki komunistične vojaške obveščevalne službe (VOS) pobili več Slovencev kot Nemcev. Nemci, ki so padli pod streli borcev, so bili večinoma ostareli orožniki in policisti. S pravo vojsko v Sloveniji partizani niso imeli opravka.

Partizanske grozote častijo le tisti, ki imajo od tega politično in finančno korist
Ljubljano so osvobodili, ko so Nemci že odšli, prav tako večino drugih krajev po Sloveniji. So pa intenzivno po vojni “osvobajali” zasebno lastnino industrialcev, bogatih meščanov in obrtnikov. V tem so bili dobri. V izpeljevanju revolucije. Ta jim je zaradi kupa zgodovinskih naključij tudi uspela in po vojni je sledil obračun z lastnim prebivalstvom, katerega brutalnost prekaša vse poboje v Evropi.

Čaščenje teh morilcev, ki so vsak dobronamerni upor proti okupatorju infiltrirali in uničili (Sokoli, Krščanski socialisti itd.), sebe pa postavili na prestol narodnoosvobodilnega boja, je v letu 2019 popolnoma zgrešeno. Tisti, ki takšne grozote še danes častijo, to počnejo le zato, ker imajo od tega finančno in politično korist. Sive glave, s privilegiranimi pokojninami, ki še danes menijo, da lahko Slovence vlečejo za nos.

Aleksander Rant

Komentarji so onemogočeni.