Medtem ko je družbenopolitična delavka Eugenija Carl s sodišča odšla z dolgim nosom, saj se je senat držal zakona, pa je v primeru Kučanove oboževalke Mojce Pašek Šetinc senat ignoriral zakon – celo prvi pogoj v členu, ki opredeljuje pogoje za zamudno sodbo, in Janeza Janšo obsodil na plačilo odškodnine v višini 6.000 evrov ter pripadajočih stroškov. Samo v Sloveniji je možno, da isto sodišče enkrat isti primer vrne v ponovno sojenje na prvostopenjsko sodišče, drugič pa zanemari zakon in vas spozna za krivega. Bo že držalo, da boginja pravde in pravice Justicija nima zavezanih oči zato, da ne bi bila pristranska, temveč zato, da ne vidi, kakšne krivice povzroča …
Senat Višjega sodišča v Celju, ki so ga sestavljali višji sodnici in sodnik Maša Butenko kot predsednica ter Darja Pahor in mag. Miran Pritekelj, je v pravdni zadevi tožeče stranke Eugenije Carl, ki je tožila predsednika SDS Janeza Janšo za plačilo odškodnine v višini 6.000 evrov, razsodilo, da se sodba v izpodbijanih delih razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. O tem smo lanskega novembra tudi poročali v članku Carlova dobila “košarico”: Višje sodišče razveljavilo sodbo proti Janši, v katerem smo zapisali, da je velenjsko sodišče oktobra leta 2016 razsodilo, da mora prvak SDS novinarki plačati odškodnino v omenjeni višini zaradi domnevno žaljivega tvita, v katerem je njo in novinarko ter urednico RTV Slovenija Mojco Pašek Šetinc označil za odsluženi prostitutki. Šlo je za t. i. zamudno sodbo, saj Janša na očitke v tožbi ni odgovoril. Janša je pozneje trdil, da je rok za odgovor na očitke v tožbi zamudil, ker mu ni bila vročena, saj je bil v času vročanja odsoten. Posledično je 11. novembra vložil predlog za vrnitev odločitve sodišča v stanje pred sodbo. Sodišče v Velenju je nato leta 2017 razsodilo, da je bil Janša sam kriv za zamujeni rok za odgovor na očitke v tožbi, poleg 6.000 evrov pa mu je prisodilo še plačilo 654 evrov pravnih stroškov zaradi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Janša je v pritožbi zatrjeval, da mu tožba ni bila vročena pravilno, ker je bila kršena določba zakona o pravdnem postopku, ki opredeljuje, kdaj se vročitev šteje za opravljeno, zaradi tega pa niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Še več! S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka, Janša pa je s priloženimi fotografijami dokazoval (in tudi dokazal!), da je odprtina na njegovem hišnem predalčniku dolga 18 centimetrov, medtem ko kuverta velikosti A4 meri 210 mm krat 297 mm in bi jo bilo torej fizično mogoče pustiti v toženčevem nabiralniku. V konkretnem primeru pa je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, čeprav bi le-to lahko pustili v hišnem predalčniku, ki je očitno dovolj velik. V sklepu predsednica senata Butenkova še zapiše: “Smiselno je (Janša, op.p.) še zatrjeval, da na vročilnici navedena dejstva (o premajhnem hišnem predalčniku) niso ugotovljena resnično.”
Glede na obrazloženo je torej Višje sodišče odločilo edino pravilno in ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo v zvezi s Carlovo pa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka. Očitno pa višje privilegije na sodiščih uživa Mojca Pašek Šetinc. Pri njej je bil zaključek, čeprav je bila vključena v isti Janšev tvit kot Carlova, popolnoma drugačen?! Pašek Šetinčeva velja za politično nastavljeno urednico, za RTV Slovenija je pripravila celo prijazen dokumentarec o Milanu Kučanu. “Čeprav Kučanovo zgodovinsko vlogo nekateri, zlasti na t. i. pomladni strani zmanjšujejo, je nesporno, da je Milan Kučan kot predsednik predsedstva prevzel izvedbo slovenske osamosvojitve. Kot izkušen politik, uveljavljen v jugoslovanskem prostoru, je bil najprimernejši za pogajanja o politični preobrazbi takratne federalne države, oziroma kot se je izkazalo – o njenem razbitju,” je njene besede objavil spletni portal Siol.net. Očitno so se takšne in podobne zgodbe obrestovale, isto (!) Višje sodišče v Celju je namreč potrdilo odločitev Okrajnega sodišča v Velenju, da ji mora Janša plačati 6.000 evrov odškodnine zaradi žaljivega tvita, poleg tega pa ji povrniti tudi stroške pritožbenega postopka.
Očitno je torej edini ključni faktor, ki vas označi za krivega ali nedolžnega, ne dejanje, ki naj bi ga zakrivili, temveč senat sam. Medtem ko je senat v primeru Carlove ugotovil, da je Janševa pritožba utemeljena, ker ni bil izpolnjen prvi od pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za izdajo zamudne sodbe, tj. pravilno vložena tožba toženi stranki, pa je v primeru Pašek Šetinčeve po poročanju Večera senat zapisal, da “ali je bilo pisanje puščeno v predalčniku ali ne in zakaj ne, pa je pravno nepomembno”. 318. člen zakona o pravdnem postopku, kjer je prvi pogoj za zamudno sodbo, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, so enostavno ignorirali in v nasprotju z zakonom obsodili prvaka SDS. Ravno v primeru Janše in omenjenih novinark se še toliko bolj pokaže pristranskost slovenskih sodišč, v tem primeru konkretno Okrajnega sodišča v Velenju in Višjega sodišča v Celju.
M. S.