fbpx

Znanje je moč: Odkrivanje sveta

Strokovnjakinja za šolstvo Mojca Škrinjar (foto: STA).

Svečan je prinesel zgodnja jutra, že ob šestih je svetlo, odprl je vrata pravi pomladi po neizpolnjeni prosinčevi obljubi. Prebudijo se redke ptice, ki jim je glasove zaprla zima nekje v neznanih in nevidnih kotih in ostrešjih. Gole veje lipe pred oknom prekriva snežna obleka. Tam nekje pod belino na travniku se skrivajo zvončki, lačni sonca, ki so se ušteli in prezgodaj pokukali ven. Sneg je iz narave ustvaril pravljico in z nedolžno belino prekril vse napake človeškega početja, ki so tam in neizprosne, čeprav skrite.

Skrite so zgodbe iz politike, toda prepolna je greznica, da ne bi pridrla na plano vsa groza. Medtem ko smo se drugorazredni mučili skozi dneve, tedne in leta, gledali na vsak novec, so se izbranci krohotali med valjanjem v obilju, ki so ga prinesle iranske zgodbe in tajkunski posli. Dviguje se človeku v želodcu, ko gleda mladega drugorazrednega, toda po pameti več kot prvorazrednega človeka, ki mu nadzornik neke banke streže s slabim spominom na samemu sebi podeljene kredite. Pa ne zaradi tega nadzornika, ampak zaradi tistega, ki je njemu in še nekaj desetim, morda nekaj stotim, vse to omogočil. S sistemom lastninjenja, zaradi katerega je priseljena filozofinja kričala “Ustavite desnico” ter omogočila tajkunski pohod in tisočletno krajo Slovencev, samooklicani guru pa to lepo uveljavil. Lepo je nadzornik povedal – Slovenci nismo imeli kapitala, zato smo morali za lastninjenje jemati kredite. Le zakaj teh kreditov niso dajale tuje banke? Zakaj slovenske? Komurkoli, razen desnici, ki si je zamislila drugačen sistem  lastninjenja in je zato moral razpasti Demos, sem v devetdesetih letih postavila tako vprašanje, me je gledal zabodeno, kako da ne razumem sistema.

Zdel se mi je kot piramidni sistem, s katerim so nategovali reveže, da vsi dobijo več, kot so vložili. Takrat sem resno razmišljala, kaj je z mano narobe, da jim ne zmorem glasno in drzno povedati, da so voli in bedaki, čeprav so bili med njimi ekonomisti, učitelji, pravniki in zdravniki. Toda če je toliko volov in bedakov, čredi težko kljubuješ. Kar je bila očitno posledica opranih možganov in bednega šolskega sistema. Ki pa mu je v devetdesetih sledila še bolj bedna različica, ki je oropala šole vrednot in razuma, učitelje pa dostojanstva. Besede vrednota, domovinska vzgoja, domoljubje so bile v resnici pregnane, kar kažejo vsi zapisi parlamentarnih in civilnozdružnih razprav, ko smo  hoteli pojme pripeljati v zakon o osnovni šoli.

Zato danes učenec v šoli učiteljici mirno pokaže sredinec, ravnatelj pa ji svetuje, naj se ozre stran in neha komplicirati. Zato neukročen fante ustrahuje celo šolo, ravnatelj pa se od groze in pritiskov sesuje. Ne, ni kriv ne ta, ne oni ravnatelj, ne nevzgojeni mulci, kriv je tisti, ki je sistem uvedel. Ki ni zgolj šolsko zakonski okvir, temveč družbeni model, utemeljen na povsem razvidni socialistični paradigmi, da je resnic več, da denar raste kot pivska pena, le dovolj dolgo je treba tresti kozarec. Toda kozarec se je to soboto razbil pred očmi vse Slovenije, ki je gledala, kako je mlad politik izbrskal resnico na dan med izvijanjem nadzornika, ki je mimogrede izdal norme “tekovin revolucije”, torej uzakonjene kraje, ki ima korenine v NOB, v tistem delu, ko so sprevrženci nategnili nekaj mladih idealistov, vsi skupaj pa celo Slovenijo, rezultat pa je bil sistemska kraja lastnine, svobode in življenj.

Res me zanima, zakaj učitelji stavkajo le za večje plače – sindikat jim bo najbrž izboril nekaj evrčkov več, morda ne vseh zdaj, nekaj se bo neodgovorno preneslo še na prihodnost, na neimenovane prihodnje vlade, potem pa se bodo vrnili v šole in se še naprej tresli pred mulci z dvignjenimi sredinci in odvetniki ter vplivneži.

Učitelji bi se morali v prvi vrsti boriti za svoje dostojanstvo in za resnico, ki pa je le ena. Poenostavljeno povedano, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili, tudi ti drugim ne počni. To je sistem medsebojnega spoštovanja in odgovornosti, poštenja ter zavest skupnosti, s katero edino lahko pridemo naprej.

Straši bi morali spoštovati učitelje, saj so jim zaupali svoje najsvetejše – otroke. Ne le v smislu spoštovanja, varnosti in odgovornosti, temveč tudi zahtevnosti. Učenje ne sme biti zgolj odzivnost na povedano, temveč odkrivanje sveta. Ne le v najbolj zgodnji mladosti, ko otrok preučuje gravitacijo in socialne odnose, tako da neštetokrat vrže na tla igračo, starši pa vadijo potrpežljivost in mu jo poberejo, temveč tudi tako, da odkriva čudežne odnose med števili, se iz sedanjosti vrača v preteklost in odkriva vzroke za današnje stanje pri pouku zgodovine, se igra z besedami in ustvarja ter razvija prelep slovenski jezik.

Učitelj ne more biti vsakdo, ki je z zelo dobrimi ocenami končal srednjo šolo in fakulteto. Učitelj je lahko le tisti, ki si to resnično želi biti. Ko bodo fakultete, ki izobražujejo učitelje, to postavile kot svoj prvi cilj in ne le zaposlenost svojih profesorjev, ko bo uporabnik, študent, dijak, učenec na prvem mestu, tedaj bo tudi poklic učitelja spoštovan. Še manj je lahko vsakdo, ki izpolnjuje pogoje za učitelja, tudi ravnatelj ali dekan. Imeti mora res razčiščene pojme glede prej povedanega ter znanje in predanost za opravljanje tega poklica.

Le povsem obrnjen sistem, kot so to ugotovili v zadnjem času na severu Evrope, ko šolajoči, pa naj bo to na osnovni, srednji ali visoki ravni, odkrivajo svet in je to učenje, ne le reprodukcija dejstev, bo v naše šole prinesel ustvarjalnost in hkrati mir, univerze pa izstrelila med najboljše.

Brez družbenih zavez to ne bo šlo. Šola je sistem zase, toda še kako odvisen od družbenega razpoloženja. Kakovosti ne bo, pa če razvijemo sto modelov, če ne bo trdnega temelja odgovornosti ter zaveze med tako imenovanim javnim in dopolnjujočim zasebnim sektorjem izobraževanja in gospodarstvom. Gospodarstvo  je uporabnik tega, kar izobraževanje ponuja. Formula je zelo preprosta – dobre šole, dobro gospodarstvo. Odlična znanost je garancija za vrhunske dosežke gospodarstva ter kondicijo prebivalstva. Da bodo vrhunsko izobraženi mladi ostali tukaj,  jim je treba dati priložnost.

Bog ve, ali si bodo krhki belčki še opomogli od mraza, presenečene čebulice še rojevale, ali pa bo vrt kar preskočil sušca in se znašel v objemu toplih pomladanskih barv obeh travnov … jaz upam,  da skočimo v svet priložnosti v barvitem in cvetočem rožniku! Za Slovenijo!

* Razlaga imena rožnik: mesec, poln rož
Juniju je dala ime Junona, boginja neba, žena Jupitra, najvišjega rimskega boga. Z Jupitrom in Junono so Rimljani zamenjali Zevsa in Hero, ko so grške bogove kopirali in “preselili” na svoje ozemlje. Slovensko ime rožnik označuje mesec, ko polja in travniki dehtijo od tisočerih rož.

Mojca Škrinjar