Od obljub o tridesettisočih javnih stanovanjih, o katerih je govorila trenutna koalicija – dokaj pričakovano – ni ostalo nič drugega od tega, da se je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac slikal pred nekaterimi javnimi stanovanji, ki so se začela graditi že v prejšnjem mandatu. Ker so volitve blizu, rezultatov pa ni, je videti, da mora vlada na vsak način z nepremišljenimi, padalskimi akcijami ustvariti fantazmo, da se nekaj vendarle dogaja. Zato je stanovanjski sklad pompozno naznanil, da bo z dokapitalizacijo 100 milijonov evrov zgradil 681 javnih najemnih stanovanj.
“S pravkar prejetimi sredstvi bo Sklad financiral sedem projektov lastne gradnje po vsej Sloveniji pa tudi projekte občin preko Programa sofinanciranja,” so zapisali v javni objavi in dodali, da so že marca letos napovedali največji val gradnje 1.934 javnih najemnih stanovanj z investicijsko vrednostjo okoli 400 milijonov evrov.
Seveda je to še daleč od sanjskih številk o več desettisočih stanovanjih, ki so jih v skrajni stranki Levici napovedovali pred volitvami, a takšne objave so pomenljive iz drugega razloga: trenutna oblast je očitno prepričana, da se stanovanjska kriza lahko rešuje le z državnimi intervencijami: tako, da se uvajajo restrikcije na kratkoročno oddajanje, in tako, da se država neposredno vmešava v delovanje trga in celo postane aktivni akter na trgu. Zgodovinske lekcije kažejo, da kjer koli se vmešava država, sledijo anomalije trga, korupcija, neracionalna poraba, nesposobnost in politično kupčkanje, na koncu pa smo vedno na slabšem, kot če bi trg prepustili Smithovi nevidni roki.
Komu gradimo javna stanovanja?
Glede na to, da je Slovencev vsak dan manj, prirast pa je izključno zaradi migracij (predvsem iz bivših republik SFRJ). Rodnost v Sloveniji je namreč daleč pod mejo enostavne reprodukcije. Večino prirasta v Sloveniji je iz naslova migrantov. Postavlja se torej legitimno vprašanje. Komu torej stanovanja gradimo? Brezdomcem? Starejšim, kot trdi sklad? Starejši stanovanja že imajo in si bolj kot kaj drugega želijo bivanje v kakovostnem domu za upokojence, večina brezdomcev si jih ne želi, niti ni naloga države, da jim jih gradi.
Veliko dokazov je, da država gradi predvsem za migrante oziroma tiste, ki so pred kratkim na podlagi bivanja v Sloveniji dobili državljanstvo. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je denimo 16. aprila letos objavil 20. javni razpis seznama upravičencev do neprofitnih stanovanj. Od 122 stanovanj, ki se dodelijo brez obveznosti plačila lastne udeležbe in varščine, najdemo med upravičenci morda dobrih dvajset slovenskih priimkov. To je sicer praksa že vrsto let, ki nikakor ni omejena le na Ljubljano. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Novo mesto je letos prav tako objavil seznam, na katerem pa so prejemniki skriti oziroma niso objavljeni, čeprav gre za javni denar in ima javnost pravico vedeti, kdo dobi neprofitno stanovanje.
Znano je, da imajo migrantske družine povsod po Evropi večje število otrok od avtohtonega prebivalstva. Medtem ko številne slovenske družine in predvsem mladi težko pridejo do lastnega doma zaradi visokih cen in birokratskih ovir, se stanovanja delijo ljudem, ki jim velikokrat ni mar za Slovenijo in jo celo sovražijo, hkrati pa izkoriščajo socialno politiko na račun davkoplačevalcev. Da bi pridobili podporo mladih, jim levičarji obljubljajo neprofitna stanovanja, ta pa potem dodeljujejo svojim novim volivcem. Koliko stanovanj iz stanovanjskega sklada bo prišlo v roke Slovencem? Po praksi sodeč, najbrž bore malo.
Država ni rešiteljica
Še bolj osnovno vprašanje je, zakaj bi država, kot najbolj neučinkovit sistem družbenega udejstvovanja, gradila stanovanja, če znajo to zasebniki početi veliko bolje – konec koncev, čeprav se slovenski levičarji hvalijo s tem, kaj vse je bilo zgrajeno v Jugoslaviji, je bila večina prirasta zaradi gradnje lastniških stanovanj – ko so ljudje svoje hiše gradili po službi v svojem prostem delovnem času in se na vse pretege želeli izogniti državi (tudi tako, da so na črno uvažali gradbeni material, ko je bilo pomanjkanje). Slovenska vlada je šla nazaj v preteklost; še dlje od pragmatičnosti Markovićevega umirajočega režima, ko so na skrivaj dovolili zasebno podjetniško pobudo.
Na eni strani vedno večja restrikcija novogradenj (več kot polovica slovenskega ozemlja je že nedotakljiv naravni park), cene pridobivanja vseh dovoljenj in priključkov stanejo več kot sama parcela, na kateri se bo gradilo, ljudje pa čakajo tudi več let za osnovno gradbeno dovoljenje. Na drugi strani nas država napada z vse večjimi dajatvami na delo, ki nižajo neto plače (neto plača se je znižala že trikrat, največ zaradi ukinitve Janševe dohodninske reforme). Na koncu dobimo sistem, kjer je praktično nemogoče graditi kot zasebnik: ljudje imajo premalo denarja, da bi tekmovali na nepravičnem trgu, kjer kot dominantni igralec sodeluje tudi država, ki z našim denarjem gradi nepremičnine predvsem ljudem, ki so bili še pred kratkim migranti. Država torej na neposrečen način rešuje težave, ki jih je sama povzročila.
Mitja Iršič