Slovenska preteklost je pod sedanjo vlado na udaru jugokomunistov, ki se z zanikanjem slovenske preteklosti, Slovenci naj bi bili izmišljotina 19. stoletja, in potvarjanjem osamosvojitve, maščujejo za rušenje Jugoslavije in uvedbo večstrankarske demokracije. Iz kroga varuhov sabotinskega napisa naš Tito je bila imenovana posebna državna sekretarka dr. zgodovine za preganjanje osamosvojiteljstva. V komunizmu sta nad slovenskim zgodovinopisjem z oprodami bdela Edvard Kardelj in Lidija Šentjurc, ki sta o preteklosti, čeprav v luči svoje ideologije, nekaj vedela. Namesto poneverjanja sta določila tabu teme. Mnogi se jih še danes držijo in celo določajo nove. Kdor jih presega, je deležen strokovne ignorance in osebnih diskvalifikacij.
Revolucija in državljanska vojna sta izginili iz besednjaka “akademikov”. Ker, razen v lastnih vrstah, ne poznata izdajalcev in kolaborantov. Le nasprotnike. NOB je bil samo narodnoobramben in utemeljitelj samostojne slovenske države. Vladajočo koalicijo v tem usmerja poslanec Svobode akad. dr. Martin Premk, član vodstva borčevske organizacije in vrh znanstvene smeri akad. prof. dr. Boža Repeta ali kratko: repetovščine.
Revolucije so zaradi prelivanja krvi, ni slučajno za njene pristaše slovenska oznaka “krvavci”, na slabem glasu. Odvisno, koliko je radikalna sprememba družbenih, ekonomskih in političnih odnosov povzročila terorja in nedolžnih žrtev. Pri komunističnih sta dodaten problem zloraba delavskega razreda za prevzem oblasti in njena zaščita z dotlej nepoznano vsestransko diktaturo in državljanska vojna kot predpogoj popolnega ustrahovanje pristašev in nasprotnikov. Ne izbira sredstev. Slovenska komunistična revolucija ni samo izigrala najnižjih slojev, ampak je zlorabila še elementarno pravico naroda do boja za preživetje.
Nasprotovanje obstoju slovenske komunistične revolucije ima več izhodišč. Mnogi preprosti partizani so jo zanikali, ker političnih komisarjev niso razumeli. Če bi jih, ne bi ostali pri njih. Zanimiva je tista skupina, ki je ni hotela posvojiti zaradi medvojnih in povojnih pobojev, za katere se niso čutili krive in odgovorne. Večinsko je bila kritična do nekdanje oblasti. Seveda z njo ni prelamljala, ker je bila od nje preživetveno odvisna. Vsekakor vseh partizanov ne gre enačiti. Tudi zato, ker nekateri niso imeli drugega upanja na preživetje, ali pa, kar se velikokrat spregleda, so bili mobilizirani. Seveda pa diferenciran pristop, ki sloni na narodnoobrambnih čustvih, ne vključuje partijskih funkcionarjev, ki so šli v boj, kot je leta 1938 v Zagrebu rekel Edvard Kardelj, zgolj za prigrabitev oblasti. Zato so sodelovali s Hitlerjem. OF je bila potegavščina za likvidacijo krščanskih socialistov kot najnevarnejših konkurentov.
Osamosvojitve si niso mogli podrediti
Druga velika poneverba je slovenska osamosvojitev. Poteka že od osamosvojitve. Nekaj časa se je Milan Kučan trudil, da bi jo pripisali zgolj njemu. V zadnjih letih je te napore dopolnil s tezo, da je to dejansko izvedla NOB oziroma partija, ki jo je vodila. Ker je bil on njen dejanski zadnji “šef”, bi tako pokrili tudi njegovo osamosvojiteljstvo. Zato Muzeja slovenske osamosvojitve ne samo ni nikoli podprl, ampak ga je pomagal rušiti. Nad resnično osamosvojitvijo je anatema. Njegova bolestna nestrpnost do Janše izhaja iz njegovih zaslug za našo državo, ne osebno. Ne izbira sredstev, ne ljudi, ki jih vključuje v svoje prizadevanje.
Najbolj tragični so Lipičevi, ki so hoteli Titovo TO razglasiti za slovensko osamosvojiteljico. Klasičen primer potvarjanja zgodovine, s katerim si kopljejo lastni grob. Borut Pahor je z zavrnitvijo opravil zgodovinsko dejanje. Boj za interpretacijo polpreteklosti in njeno poneverjanje je ena največjih cokel demokratičnega razvoja Slovenije. Namesto o prihodnosti, zaradi katere smo se osamosvojili, se na smrt prepiramo o preteklosti. Pristaši in aktivni udeleženci največjega dosežka Slovencev v zgodovini se iz tega ne moremo umakniti. Izdali bi resnico, onečastili sebe, predvsem pa neskončno ponižali slovenstvo in Slovence.
Dr. Stane Granda