Znano in priljubljeno kopališče z zunanjim bazenom bo po več incidentih s tujci od ponedeljka naprej odprto izključno za domačine. Gre za ukrep, ki bi moral biti samoumeven in sprejet že zdavnaj.
V mirnem belgijskem mestecu Wetteren v Vzhodni Flandriji bo javno kopališče odpro samo za lokalne prebivalce province. Razlog? Skorajšnja utopitev petletnega Moussa iz francoskega Roubaixa, ki je prišel s kar petdesetčlansko družino, poroča belgijski portal 7sur7. Fant je zdrsnil po toboganu, se udaril v glavo in končal pod vodo. Mati ga je pustila samega, sorodniki so kasneje obtoževali reševalce, da so prepočasni. Tipičen vzorec: lastna malomarnost, nato pa iskanje krivde pri drugih.
To ni osamljen incident. Vodstvo kopališča že leta opozarja na kršenje kopališčnih pravil, verbalne in fizične grožnje osebju, plezanje čez ograjo brez plačila in splošne motnje javnega reda. Reševalci pripovedujejo, da starši pogosto ravnajo, kot da je bazen brezplačen zabaviščni park, kjer naj bi oni igrali vlogo neplačanih varušk. Eden izmed njih je jasen: »Reševalec ni vzgojiteljica v vrtcu. Starši nosijo končno odgovornost.«
A v uvoženi kulturi, kjer se velike družine iz severnoafriških in bližnjevzhodnih enklav vedejo kot na svojem ozemlju, taka logika ne velja. Odgovornost je vedno nekje drugje – pri »rasizmu«, premajhnemu številu reševalcev ali »sistemu«. To je klasičen primer tega, kaj se zgodi, ko multikulturni eksperiment naleti na realnost. Lokalni prebivalci, ki plačujejo davke in spoštujejo pravila, so utrujeni od tega, da njihove javne prostore – bazene, parke, plaže – spreminjajo v območja kaosa. Ko se pojavijo velike skupine, ki ne razumejo (ali nočejo razumeti) osnovnih pravil vedenja, se kakovost življenja sesuje. In namesto, da bi politiki to imenovali s pravim imenom (neuspeh množične integracije iz kultur, ki niso združljive z evropsko kulturo), se raje z domnevnim rasizmom.
Javni prostori niso brezmejna dobrina, ki jo lahko izkorišča kdorkoli iz sosednje države ali iz druge civilizacijske sfere. Ko se pravila sistematično kršijo, ko se osebje ustrahuje, potem ni več prostora za iluzije o »kulturni obogatitvi«. Prebivalci Wetterena so se odločili za minimalni obrambni mehanizem: omejitev na lastne ljudi. To ni »ksenofobija«, ampak povsem logična samozaščita.
C.R.