Volivci bodo o usodi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot kaže, odločali na referendumu 23. novembra. Predlagatelj referenduma Aleš Primc je namreč zbral dovolj podpisov volivcev za referendum.
Na petkovi izredni seji DZ, o sklicu katere se bo sicer v sredo še dogovoril kolegij predsednice DZ, bodo poslanci odločali o razpisu referenduma, seja matičnega odbora, ki bo pripravil predlog odloka, pa bo potekala v četrtek. Iz delovnega gradiva za sejo odbora je razvidno, da je za datum referendumskega glasovanja predlagan 23. november, roki za opravila, potrebna za izvedbo referenduma, pa bi začeli teči prihodnji torek, 21. oktobra.
Za uspeh zakonodajnega referenduma mora biti od ustavnih sprememb leta 2013 dosežen zavrnitveni kvorum. To pomeni, da je zakon na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev. V vsakem primeru pa velja, da DZ eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev.
Na zadnjem referendumu, ki ga je pobudnica stranka SDS dobila z veliko večino, je prevladalo dejstvo, da se skrajna Levica referenduma ni hotela udeležiti. Vseeno so referendum pošteno izgubili.
– Zakon bi lahko odprl vrata zlorabam – da bi se starejši, bolni ali invalidni ljudje počutili kot breme in bi jih družina ali družba lahko neposredno ali posredno pritiskala, naj končajo življenje.
– Zakon bi relativiziral vrednost življenja. Če država uzakonja možnost, da se življenje »zaključi«, kadar postane težko, to po njihovem pomeni, da življenje nima več neodtujljive vrednosti, temveč postane stvar presoje in udobja.
– Mnogo zdravnikov in etikov meni, da bi bilo bolj smiselno vlagati v kakovostno paliativno oskrbo – torej lajšanje bolečin in podporo bolnim in umirajočim – kot pa omogočiti končanje življenja. Poudarjajo, da trpljenje ni razlog za smrt, ampak za boljšo skrb.
– Številne verske skupnosti, zlasti krščanske, verjamejo, da je življenje sveto in da človek nima pravice odločati o svoji smrti. Po tej logiki je življenje dar, ne lastnina, zato ga nihče – niti sam posameznik – ne sme namerno končati.
– Zdravniški poklic temelji na načelu »ne škoduj«, zato mnogi zdravniki menijo, da je pomoč pri smrti v nasprotju z bistvom medicine, ki naj bi zdravila, lajšala trpljenje in spremljala – ne pa povzročala smrti.
– Če država potrdi evtanazijo, lahko to dolgoročno spremeni kulturo skrbi – manj poudarka bi bilo na pomoči, več na odpravljanju težav z “odhodom”. Nekateri se bojijo, da bi se solidarnost in sočutje z najšibkejšimi zmanjšala.
E-Maribor