Korenček za bankrotirance, palica za uspešne podjetnike!

Datum:

Zdi se, da v kastnem sistemu prvo- in drugorazrednih, vsa vrata odpira pravi priimek. Lahko si bankrotirani Janković s 5,5 milijoni evrov dolga, pa boš na koncu vrnil zgolj pičlih 40 tisočakov (SDH od 1,4 milijona terjatev dobi le deset tisočakov). Hkrati pa bo še vedno živel na veliki nogi … Če pa si uspešen podjetnik Štrancar (Bia Separations), ki v Sloveniji zaposluje 250 ljudi, pa je država pripravljena iti do konca, da bi izpraskala poslednji cent, tudi ko sodišče dokaže, da je država v zmoti … 

                   

Da je družina Janković privilegirana s strani države ni skrivnost. To se je znova potrdilo pred dnevi, v primeru Damijana Jankovića v osebnem stečaju. Od njega bodo upniki, ki so mu posodili 5,5 milijona evrov prejeli drobiž – 40 tisočakov, ob tem da podmladek ljubljanskega šerifa še vedno živi bajno življenje. V osebnem stečaju je od aprila leta 2018, za Electo Holding pa je konec leta 2019 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Največ je dolžan družbi za upravljanje TCK (2,3 milijona evrov), Družbi za upravljanje terjatev bank (DUBT) (1,4 milijona evrov) ter Heta Asset Resolution (1,2 milijona evrov). Toda DUTB (torej država), bo od njega prejela zgolj pičlih 10.262 evrov. To pa ni vse. Družini Janković je slovenski sodni odpisal 45 milijonov evrov dolgov.

Če pa si priden podjetnik, ki trdo dela in nudi kruh 250 zaposlenim v Sloveniji, ne pripada pa kasti “plemenitih”, ima država povsem drugačna merila. Predstavljamo vam zgodbo podjetja Bia Separations in direktorja Aleša Štrancarja, od katerega Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (SPIRIT Slovenija, javna agencija) terja znesek v višini 665.372,04 evra. Tožeči stranki tožba na Okrožnem sodišču v Ljubljani sicer ni uspela, primer pa se je znašel na Evropskem sodišču. Okrožna sodnica Mihela Mohorič je ugotovila, da je podjetje Bia Separations izpolnilo, s pogodbami določene pogoje Javnega razpisa (na podlagi katerega je finančna sredstva podjetje pridobilo). V Ajdovščini je zgradilo je potrebne objekte in zagotovilo nova delovna mesta.   

Tožeča stranka v tožbi med drugim piše, da je “toženi stranki z dne 03.08.2009 (Projekt lzgradnje objekta za proizvodnjo enot za čiščenje biofarmacevtskih učinkovin) izplačala denarna sredstva v višini 201.600,00 eur ter na podlagi Pogodbe o sofinanciranju dela upravičenih stroškov z dne 03.08.2009 (Projekt Izgradnja objekta za razvojno raziskovalno dejavnost na področju biofarmacevtskih učinkovin) izplačala denarna sredstva v višini-463.772,04 EUR.” Tožeča stranka nadalje navaja, da je tožena stranka projekta ustrezno zaključila, ni pa v roku šestih let dosegla dogovorjenega števila novih zaposlitev – 28 novih delovnih mest po pogodbi st. 5712009 z dne 03.08.2009 in 24 novih mest po Pogodbi St. 58/2009, z dne 03.08.2009. “Tožena stranka bi morala v letu 2015 zaposlovati 96,42 delavcev, so še prepričani pri SPIRIT Slovenija”, javni agenciji. Kot še navajajo v SPIRIT Slovenija, tožena stranka dogovorjenega števila nikoli ni dosegla, zato je tožeča stranka obe pogodbi odpovedala ter toženo stranko pozvala k vračilu prejetih sredstev po obeh pogodbah itd.

“Tožena stranka je povečala število zaposlenih, kljub gospodarski krizi in selitvi podjetja”
Po drugi strani pa tožena stranka, torej Bia Separations, pojasnjuje, da je bil namen javnega razpisa dodelitev finančnih spodbud za začetne investicije in ustvarjanje novih delovnih mest v regiji – Ajdovščini. V Bia Separations so prepričani, da so zahteve, ki se nanašajo na javni razpis v celoti izpolnili ter navajajo, da je tudi SPIRIT Slovenija v tožbi pritrdila, da je tožena stranka oba projekta ustrezno zaključila. Tožena stranka je “že dne 25. 10.2011 pridobila uporabno dovoljenje, investicijo pa si je tožeča stranka ogledala dne 26.01.2012, zaradi česar datum zaključka projektov, kot ga navaja tožeča stranka (16.07.2012) ne drži.” V Bia Separations so prepričani, da so v skladu s prvo pogodbo do dne 02.02.2015 zapolnili 29 novo odprtih delovnih mest, v skladu z drugo pa 25 delovnih mest. Tako glede odprtja in zapolnitve delovnih mest, kot tudi o številu vseh zaposlenih, je podjetje tekom trajanja pogodb redno poročalo tožeči stranki. “Tožena stranka je dne 08.01.2014 poročala o zaposlitvi 53 novih zaposlenih, s katerimi je povečala število zaposlenih na 78, kljub gospodarski krizi, osipu delavcev zaradi selitve (Ljubljana-Ajdovščina), normalni fluktuaciji ter pomanjkanju kadra v regiji.” 

 

V Bia Separations vztrajajo, da so izpolnili vse pogoje, ki se nanašajo na razpis, tako glede investicij, kot tudi na področju zaposlovanja. Preseženo je bilo minimalno število novih zaposlitev, kar je bil pogoj v javnem razpisu. Tožena stranka je ravno tako prepričana, da tožeča stranka ne navede in ne dokazuje, koliko novih delovnih mest je tožena stranka ustvarila oziroma koliko premalo jih je ustvarila za vsako pogodbo posebej. “V tem primeru pa tožeči stranki tudi ne pripadajo zakonske zamudne obresti, saj ne gre za odstop od pogodbe.” Tudi sicer so zakonske zamudne obresti močno pretirane, glede njih pa se tožena stranka tudi ni mogla pogajati, saj je pogodbi podpisala v stiski zaradi zagotovitve obstoja svoje dejavnosti. “Sklepno tožena stranka dodaja, da je bil namen javnega razpisa v okrepitvi določene regije – Ajdovščina z novimi delovnimi mesti in novimi zaposlitvami, pri tem pa je pomembno, da tožena stranka prej na tem območju ni bila prisotna, šele po podpisu obeh pogodb pa se je preselila v Ajdovščino, zaradi česar so se v tej regiji povečala (vsa) delovna mesta,” še pojasnjujejo v Bia Separations.

Sodišče je izpostavilo sporna določila in prikimalo toženi stranki
Sodišče je v primeru odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ni sporno, da sta stranki v postopku dne 03.08.2009 v okviru izvedenega Javnega razpisa za spodbujanje tujih neposrednih investicij v letu 2009 sklenili pogodbi o sofinanciranju dela upravičenih stroškov (izgradnja objekta za proizvodnjo enot za čiščenje biofarmacevtskih učinkovin in izgradnjo objekta za razvojno raziskovalno dejavnost na področju biofarmacevtskih učinkovin). “Nadalje med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi citiranih pogodb toženi stranki izplačala skupno 665.372,04 EUR nepovratnih sredstev.” Po mnenju sodišča je tudi nesporno, da je toženka oba projekta uspešno zaključila v pogodbeno dogovorjenem roku treh let. Kot sporno je sodišče prepoznalo zgolj to, ali je toženka v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost glede novih zaposlitev … Je pa sodišče izpostavilo določena sporna zakonska določila in navedlo, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza zakonsko določenim načelom obligacijskega prava.

Ker med pravdnima strankama obstaja spor o tem, kaj je bilo z vidika obveznosti tožene stranke glede zaključka projekta in zagotovitve novih delovnih mest dogovorjeno, je potrebno najprej preveriti, ali je pogodbeno materialno pravo jasno in nedvoumno, tako, da ne more biti dvoma o tem, kaj predstavlja pogodbeno zavezo vsake od strank. V Pogodbah pa ni navedeno, da se za datum zaključka investicije šteje datum prejema zaključnega poročila, kot to zmotno meni tožeča stranka. “Sodišče pa drugače kot v prejšnjem razdelku meni, da so glede kriterijev izpolnjevanja pogoja po zagotovitvi določenega števila odprtja novih delovnih mest določila obeh pogodb nejasna in mestoma neskladna z javnim razpisom.” Poleg tega sta bili v konkretnem primeru pogodbi pripravljeni vnaprej s strani tožeče stranke, na njuno vsebino pa tožena stranka ni morala vplivati.

Sodišče meni, da je tožena stranka pogodbeno dogovorjene obveznosti izpolnila
Nejasna pogodbena določila je po prepričanju sodišča potrebno razlagati v korist šibkejše stranke, v konkretnem primeru tožene stranke oziroma skladno s pogodbenim namenom. Sodišče je izrazilo prepričanje, da pogodbeno določen kriterij preverjanja izpolnjevanja pogodbenih določil glede novih zaposlitev ni ustrezen, ni jasen in nedvoumen … Po prepričanju sodišča je tožena stranka ob pravilni in skladni razlagi pogodb pogodbeno dogovorjene obveznosti obeh pogodb glede novih zaposlitev oziroma novih delovnih mest izpolnila. Sodišče še meni, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da tožena stranka v obdobju šestih let od sklenitve obeh Pogodb ni odprla zadostnega števila delovnih mest.

Sodišče namreč pritrjuje tezi tožene stranke, da je le-ta s selitvijo proizvodnje v Ajdovščino tudi z že obstoječimi delavci v tej regiji vendarle zagotovila povsem nova delovna mesta, ki jih pred tem v regiji ni bilo. Eden od namenov javnega razpisa je tudi bil prispevanje k skladnejšemu regionalnemu razvoju, zato je bil kot pogoj postavljen tudi triletni rok ohranjanja zaposlitev v regiji. Prav tako je Bia Separations iz Ljubljane v Ajdovščino preneslo svoje poslovanje, s tem pa regiji priskrbelo novo proizvodnjo. “Glede na vse navedeno je sodišče mnenja, da tožeča stranka ne more terjati povračila izplačanih subvencij zaradi neizpolnitve Pogodb, saj je tožena stranka pogodbene zaveze glede zagotovitve 52 novih delovnih mest iz obeh Pogodb izpolnila, neizpolnitev neznatnega dela obveznosti pa ne more privesti do utemeljene odpovedi pogodbe,” je še navedeno v razsodbi.

Domen Mezeg

Sorodno

Zadnji prispevki

Rekordna nepriljubljenost nemške vlade

Nemški volivci so izjemno nezadovoljni z delom vlade, kot...

Katere bodo posledice dviga sodniških plač?

Kakšne bodo posledice dviga sodniških plač? Primeri plač in...

Fajonova bo spet donirala s terorizmom povezani UNRWA

Ministrica Tanja Fajon je na včerajšnji donatorski konferenci za...