Programer iz Škofje Loke je na Facebooku zaupal svojo izkušnjo po prebolelem covidu. Od aprila do septembra letos ima vsak teden terapijo na Nevrološki kliniki, svoje delo pa trenutno zmore opravljati le po tri ure dnevno – po tem času ne prepozna več svoje lastne kode, ki jo je malo pred tem napisal. Po odležani bolezni poteka njegova rehabilitacija precej počasi, s težavo vozi avtomobil. Ena izmed mnogih zgodb, ki govori o tem, kako se po koronavirusu življenje posameznika lahko drastično spremeni.
“Ljudje me sprašujejo, kako to zgleda, ko mi v nekem trenutku možgan neha (so)delovati,” je pričel s pripovedovanjem Davor T., ki sicer razvija računalniško programsko opremo. Ker si večina ljudi pod tem pojmom predstavlja, da se naliva s kavo, sedi za računalnikom in po cele dneve tipka, je pojasnil, da je tipkanja in klikanja z miško zgolj slaba polovica vsega porabljenega časa. Večina časa gre namreč za preigravanje kombinacij, izgradnjo 4-dimenzijskega modela podatkovnih tokov, oblikovanje uporabniških vmesnikov, “iskanje fint, kako nategnit računalnik, da bo naredil tisto, kar bi moral, in ne tisto, kar mu reče programer … take reči.” Kaj se mu med delom dogaja v glavi, je opisal s hitrim posnetkom, kako gradijo kakšno visoko stolpnico, le da se spreminjajo tudi zorni koti. “In sproti, ko se to odvija, tudi vtipkavam kodo, dodajam elemente na uporabniške vmesnike, klikam z miško, rišem po ekranu … Večino časa gledam programsko kodo. Jo berem, vidim in jo razumem,” je pojasnil.
A po prebolelem covidu mu vse našteto po določenem času začne povzročati težave. Kar mu je bilo še sekundo nazaj kristalno jasno, postane povsem nerazumljivo zaporedje čudnih znakov na ekranu. Dobesedno in brez kakršnega koli opozorila. Približno tako, kot je prikazal na spodnji sliki prej in potem. Pred enim letom je zmogel 12 ur tovrstnega dela vsak dan, danes zmore zgolj 3. V vmesnem obdobju je bilo stanje še slabše, 15. oktobra 2020 je lahko delal le 20 minut, 3. januarja 2021 pa po eno uro dnevno. Od aprila do septembra 2021 ima vsak teden terapijo na Nevrološki kliniki. “Samo za primerjavo, kako počasi gre pri meni rehabilitacija po odležanem kovidu,” je zapisal in dodal, da se stanje drastično poslabša, če z delom pretirava. Trenutno ima s svojo ekipo na Nevrološki kliniki zastavljen cilj, da bo lahko delal po 5 ur dnevno.
Na terapijo se iz Škofje Loke v Ljubljano raje vozi z vlakom, saj mu tudi vožnja avtomobila predstavlja prej nepoznane težave. “A veš, ko voziš, lahko zraven delaš milijon stvari, ker v resnici vožnjo prevzame podzavest. Zavest vskoči samo ob izrednih dogodkih, ko ti recimo nekdo skoči pred avto itd. No, pri meni je pa tako, da tudi ‘podzavestno’ vožnjo ves čas vodi glavni ‘procesor’, če ni z mano v avtu nikogar drugega,” je opisal dogajanje in dodal, da trenutno lahko prevozi največ 30 kilometrov. Od preobilice informacij se mu možgani po tem času nekako pregrejejo in mora počivati. Po trenutni odločbi bo v bolniškem staležu še do 10. novembra. “Radi se imejte in pazite nase,” je programer sklenil svoje pisanje.
Sara Bertoncelj