V Slovenskem društvu Hospic, v katerem je Manca Košir kot prostovoljka več let spremljala umirajoče ter žalujoče, so ob njeni smrti objavili njen zadnji zapis, s katerim se je poslovila od društva. V njem je med drugim poudarila, da moramo v prihodnje za boljši odnos do starejših, hudo bolnih in umirajočih narediti več na družbeni ravni.
“Ko je leta 1990 na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica, kasneje ustanoviteljica hospica, Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom,” je zapisala Manca Košir.
Več storiti za paliativno in hospic oskrbo
Kot je zapisala, je bila njena glavna naloga kot prostovoljka in ambasadorka hospica detabuizacija smrti, zavzemala pa se je tudi za boljši odnos do starejših, do hudo bolnih in umirajočih.
“Kot civilna družba bi se morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko. Njeni predstavniki imajo polna usta besed o skrbi za ranljive, naredijo pa silno malo. Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi! Morali bi imeti več hiš hospica, ne le ene v Ljubljani,” je zapisala.
Kot je poudarila, v Sloveniji potrebujemo negovalne bolnišnice in paliativne oddelke tako v bolnišnicah kot v domovih za starejše. “Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: Kaj pa, če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi?” je izpostavila v pismu.
C. Š.