Slovenci na čelu s Francem Kukovico so v Žitari vasi na zasebna zemljišča postavili dvojezične table, ki so opomin lokalni politiki, da v občini živijo tudi koroški Slovenci. Akcijo so podprli tudi visoki predstavniki slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.
Krajevne table so na avstrijskem Koroškem tema, ki nikoli ne bo zamrla. Vsake toliko časa se tu in tam pojavijo vroče debate o tem, ali postaviti dvojezično tablo ali pustiti le nemški napis. V Žitari vasi pa je avstrijskim Korošcem ponovno prekipelo. Ker občina noče postaviti dvojezičnih slovenskih tabel, so na svoja zemljišča postavili svoje table in transparente. Pobudnik akcije je Franc Kukovica, nekdanji ravnatelj Ljudske šole, akcijo pa je podprlo več sto koroških Slovencev, med njimi tudi Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev.
S tem, ko so v Selah v občini Žitara vas izpeljali akcijo postavljanja dvojezičnih napisov na zasebnih zemljiščih, so opozorili na močno dvojezičnost kraja, ki pa ji občinska uprava in občinski svet ne prisluhne – problem dvojezičnosti se v Žitari vasi vleče že več kot pet let. Februarja 2013 so manjšinci županu Jakobu Straußu predlagali odločanje o dvojezičnih tablah na občinskem svetu, na dnevni red pa ga je Strauß uvrstil šele lanskega decembra. Velika večina občinskih svetnikov je predlogu nasprotovala, a Kukovice in njegove podpornike to očitno ne bo ustavilo.
Na petih tablah so različni zapisi, ki opozarjajo na dvojezičnost. Opozarjajo tudi župana, da so v njegovi občini doma manjšinci, in da večjezičnost kraj obogati. Tako visoki predstavniki koroških Slovencev kot lokalni slovenski prebivalci upajo, da bo politika spoznala, da je slovenščina del bogate kulture avstrijske Koroške.
Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem se danes, če se spomnimo stanja pred kakšnimi desetimi leti, izboljšuje. Primeri, da manjšinec zaradi narodnosti ne bi dobil stanovanja ali službe, da bi zaradi narodnosti imel znatno slabši položaj, so vedno redkejši. Nekateri pereči problemi, na katere predstavniki manjšine opozarjajo, kot sta denimo dvojezični šolski sistem in podrejenost slovenščine nemščini, še vedno ostajajo. Tu in tam se pojavi tudi kakšna diskriminatorna poteza dežele ali države; ko denimo nov osnutek deželne ustave zapišejo tako, kot da na avstrijskem Koroškem Slovenci nikoli niso obstajali, takrat se zbudi in zroji še slovenska politika. Vse pa se začne v občinskih sferah in pri posameznikih, ki so dovolj glasni, da iz lokalnega problema ustvarijo globalno vprašanje.