Je korektno krstiti otroka, še preden se lahko sam odloči za to? Je spoved enaka, podobna ali nekaj povsem drugega od psihoterapije? Kako se počutijo zakonci, ko vstopajo v zakonski stan, in kako duhovniki ob “poroki z Jezusom”?
Katoliška cerkev ima sedem zakramentov. Večina ljudi najprej pomisli na sveti krst, sveto evharistijo (obhajilo) in sveto birmo, ki so zakramenti uvajanja. “S krstom človek vstopa v življenje neke skupnosti, v našem primeru krščanske,” je povedal sociolog religije Igor Bahovec in dodal, da je bil krst nekoč še bolj kot danes tisti dogodek, ki je dal ljudem novo identiteto. “Danes smo na to žal nekoliko pozabili. Kljub temu je krst temeljni zakrament, brez katerega si krščanstva ne moremo zamisliti.”
Jezusov krst v Svetem pismu
Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1, 9-11)
Zakonca Ana in Jaka Ahačevčič sta povedala, da sta zelo pozorno izbrala botra svoji hčeri. “Želela sva nekoga, ki ji bo znal stati ob strani na njeni poti vere,” je izpostavila Ana, Jaka pa je opisal svoje občutke ob tem dogodku: “To je bil lep, krasen dan. Najina hči je postala Božji otrok, Jezusova sestra in sestra vsem kristjanom. Zato je bil to za naju zelo pomemben dogodek, saj sva ji s tem želela podariti nekaj najboljšega, neke vrste popotnico za življenje.”
Je korektno krstiti otroka brez njegove privolitve?
“Korektno? To so nesmisli. Korektno do otroka je, da ga naučimo hoditi, govoriti, da sprejema kulturo, v kateri živi, kulture pa so različne. V vseh kulturah ljudje sprejemajo tisto, kar tej kulturi daje, da biva. Krst je dar, mi smo ta dar prejeli in zato ga želimo prenesti, če želimo ljudje živeti povezano. Ne samo da je to korektno, to je nekaj najbolj normalnega,” je poudaril sociolog religije Igor Bahovec.
Evharistični čudež/i
“Ko je Jezus pomnožil tistih par ribic in par hlebčkov, ko je ogromne sode vode spremenil v vino, se je zgodilo nekaj istega, kot se zgodi pri evharistiji. Snov se preoblikuje. Z evharistijo smo dobili en izraz, neko vsebino, ki nas najtesneje povezuje s sveto trojico. Seveda to ni enostavno verjeti. Tega ne moremo dojeti z razumom, to je stvar vere, stvar temeljnega zaupanja,” je o zakramentu svete evharistije razložil Igor Bahovec.
Prejeti Jezusa v podobi kruha je velika milost
“V neki meri je evharistija simbolno dejanje; če pa verujemo, da se hostija dejansko spremeni v Jezusovo telo, lahko to zelo močno deluje na dušo in telo človeka. Če gledam iz svoje sebične perspektive, jaz zadnje čase sveto evharistijo doživljam kot zaščito. Navdam se z Jezusovim duhom, telesom in mi je to v veliko pomoč pri vsakodnevnih problemih in težavah. Zame je to velika milost,” je bil iskren Jaka Ahačevčič.
Birmancu za darilo poklonimo molitev in čas
Maja Prosenc iz Senožeti je botra svojim nečakom in nečakinjam. “Svoje krščence sem obdarovala zgolj simbolično. Z birmanko pa smo šli na romanje v Međugorje in mislim, da nam je to vsem ostalo v zelo lepem spominu. Sploh v tem današnjem svetu, ko nam – hvala Bogu – ne manjka materialnih dobrin, vedno pa nam primanjkuje časa. Mislim, da je to največ, kar lahko damo svojim varovancem.”
Tudi duhovniki se “tresejo” pred “poroko z Jezusom”
Zakramenta služenja sta sveti zakon in sveto mašniško posvečenje. Zakrament svetega mašniškega posvečenja je tisti zakrament, preko katerega sem dobil milosti duhovništva. To je zakrament, ki ga kandidat prejme po 6-letnem usposabljanju – študijskem in duhovnem – in po katerem v imenu škofa odhaja v župnijo med ljudi opravljat duhovniško službo. “Priznam, da me je v tistem trenutku, ko smo odhajali iz škofije v stolnico, zvijalo v trebuhu, da sem komaj hodil. Ko se je začel sam obred in slovesnost, sem se popolnoma umiril in je bil ta dogodek res nekaj lepega,” nam je zaupal župnik iz Domžal Klemen Svetelj.
Zakrament svetega zakona (cerkvena poroka) je krščanski zakrament, pri katerem Bog podeljuje svojo milost ženinu in nevesti, ki sta se odločila za skupno življenje v zakonski zvezi. “To je uresničenje človekovega življenja. Sam zakrament zakona je nekaj tako lepega, da je to sploh težko izraziti. Zgodijo se tri stvari. Zakon je zakrament, ki si ga podelita zakonca. Zakon je tudi zakrament, ki človeka, oba, povezuje v skupnost – moškega in ženo skupaj sprejme v skupnost. Tretja stvar pa je, da zakon odpira prostor”, razlaga Igor Bahovec.
“Na začetku je bilo zastrašujoče. Nekaj časa po poroki sva imela krizo, vse je bilo tako novo. Prej namreč nisva živela skupaj,” je bila odkrita Ana Ahačevčič. “V zakonu je potrebno veliko dela. Ves čas rasteva v odnosu in ga gradiva; veliko se je treba pogovarjati, moliti skupaj,” je še dodal Jaka Ahačevčič.
Spoved ni psihoterapija
“Velikokrat nas dajejo ob bok psihiatrom, psihologom, vendar nihče od njih ne more ob koncu stavka izreči: “Jaz te odvežem tvojih grehov.” Nihče od njih ne more odpustiti tega, kar sem storil narobe,” je izpostavil bistveno razliko med zakramentom pokore in terapijo.
“V preteklosti, predvsem v zgodnji mladosti, sem hodil k spovedi samo zato, da sem naštel grehe, v zadnjem času, ko sem v nekoliko težjem obdobju življenja, pa sem spoved izkoristil tudi za pogovor in duhovno podporo. Se pa zavedam tega, da spovednica ni terapevtski prostor,” je povedal Jaka Ahačevčič. Njegova žena Ana pa je dodala: “Če argumentiraš svoj greh v spovednici, je to sporno. Greh je greh.”
“Vsakega duhovnika veže spovedna molčečnost. To, kar slišimo med spovedjo, kar nam ljudje zaupajo, res ostane v spovednici – med spovedancem in duhovnikom, ki spoveduje. Če bi prekršil to spovedno molčečnost, v tistem trenutku ne smem več opravljati duhovniške službe,” je poudaril župnik v Domžalah Klemen Svetelj.
Sveto bolniško maziljenje ni namenjeno samo umirajočim
Bolniško mazíljenje je krščanski zakrament, namenjen podeljevanju božje milosti bolnikom oz. ljudem v stiski. Jezus je ozdravil veliko bolnikov in tudi svojim učencem naročil, naj polagajo roke na bolnike in jih ozdravljajo. “Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo ter nad njim molijo in verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu bo polajšal, in če je v grehih, mu bo odpuščeno,” je zapisano v Jakobovem pismu, ki je sestavni del Biblije.
“Če me povabijo na dom, je običajno na mizi kakšna sveča, križ. Potem skupaj molimo, če je človek pri zavesti, je ta zakrament združen s sveto spovedjo in obhajilom. Samo bolniško maziljenje pa poteka tako, da ob molitvi bolnika mazilim po čelu in rokah,” je še razložil župnik Klemen Svetelj.
“Človek je bolan na marsičem. Tudi misli ima včasih čudne. Gre za znamenje ozdravljenja; maziljenje ni kar tako. Posvečeno olje ima svojo moč. Seveda to ni za vsakdanji kruh, pridejo pa trenutki, ko je to potrebno in samo za tik pred smrtjo.” Ana Ahačevčič je še dodala, da je ta poseben zakrament s hvaležnostjo prejela po spontanem splavu.
Vesna Vilčnik