Danes človek res ne ve več, če prav sliši, ko posluša vpitje nekaterih levičarjev. Sploh, kar se tiče tematike povojnih pobojev. Kljub temu, da jih večina še vedno verjame komunističnim mitom in pravljicam, je pozivanje h genocidu korak predaleč. Največji paradoks pa je, da se “še premalo smo jih pobili” običajno derejo tisti, ki so ob razpadanju Jugoslavije komaj prilezli iz plenic.
Zanimivo je tudi, da levičarji vedno, ko tema nanese na polpreteklo zgodovino, začnejo govoriti, kako je treba gledati v prihodnost in ne v preteklost. Nato pa se našemijo v ‘partizančke’ in romajo v Dražgoše, ki predstavljajo eno največjih zablod slovenskega partizanstva. Ceno za to ‘slavno’ bitko pa so plačali pomorjeni in deportirani domačini. To je danes dejstvo, a ‘partizančki’ z opranimi možgani še kar trdijo nasprotno.
Zgodovinske resnice ne more spremeniti noben mit
Danes vemo, poudarjam, vemo, da je bilo krvavo obračunavanje z lastnim narodom med vojno in po vojni revolucija. Šlo je za absoluten prevzem oblasti in za likvidacijo vseh, ki bi lahko nasprotovali režimu v prihodnje. Ni šlo za nikakršne narodne izdajalce. Šlo je večinoma za kmete, kristjane in izobražence. V glavnem za ljudi, ki so imeli izjemno močno prepričanje, vero in znanje, ki se ni skladalo z marksistično ideologijo.
Grozodejstva, ki so jih vršili komunisti, presegajo človeško. Da so bila živalska, bi bila žalitev za živali. Če bi šlo res za civiliziran obračun z izdajalci, bi imeli sojenja, imeli bi podatke, kdo je sodeloval z Nemci in Italijani. Imeli bi usmrtitve, ki so bile takrat normativne (obešenje, streljanje), ne pa dobesednega zunajsodnega, nenadzorovanega klanja. Tako pa smo imeli cele tovornjake civilistov, pobijanje ljudi z lopatami, krampi in cepini. Pričevalci in tisti, ki so to doživeli, opisujejo grozodejstva, ki niso človeška.
Nato se je začela velika doba bajk in pripovedk
Ko so komunisti samo v Jugoslaviji poklali okoli milijon ljudi, se je začel pregon tistih, ki so se izmuznili množičnim čistkam. Veliko komunistov je obračunalo z ljudmi, s katerimi se pred vojno niso razumeli. Ovajali so svoje sosede, velike kmete, pri katerih so delali, itd. Po velikih čistkah so sledile manjše čistke, ki so bile namenjene predvsem teroriziranju območnega prebivalstva. Te zločine je v večini izvajala OZNA. V Sloveniji danes ne boste našli vasi ali zaselka, v katerem komunisti niso nekoga ubili. Vsa država je bila v strahu pred klavci z rdečimi rokami.
Okoli leta 1975, najkasneje pa okoli leta 1980, so partizani zmagali vse bitke, za tiste, ki so jih izgubili, pa so bili tako ali tako krivi domači izdajalci in kvizlingi. In tako pridemo do današnjega časa. Ljudje, rojeni po letu 1950, so, ko so odrasli, šli skozi mitološko izobrazbo. Učili so se o bitki na Neretvi, o bitki na Sutjeski in o bitki za Dražgoše. Učili so se o narodnih izdajalcih in o hrabrih partizanih. Nič pa niso vedeli o povojnih pobojih, o partizanskih zablodah in o ropanju lokalnega prebivalstva s strani partizanskih čet. Vaške straže niso nastale zato, ker so Dolenjci hoteli sodelovati z okupatorjem. Nastale so zato, ker so se hoteli Dolenjci ubraniti pred partizanskim ropanjem in nasiljem.
Prvim, ki zahtevajo poboje in govorijo, da je 100.000 mrtvih nedolžnih civilistov premalo, svetujem psihiatrično zdravljenje. Človek, ki verjame, da so množični poboji ljudi popolnoma sprejemljivi, je nevaren za družbo in je po definiciji psihopat. Drugim, ki mislijo, da hočemo ‘belogardisti’ spreminjati zgodovino, pa odgovarjam: “Zgodovina je bila, je in bo ostala popolnoma enaka. A dejstvo ostaja, da so komunisti priredili zgodovino za svoje politične in ideološke potrebe. Tako, da se ne bojte. Zgodovine ne bomo spremenili. Šele napisali jo bomo in izbrisali mite, s katerimi so vas pitali od malih nog.” Komunizem je na slovenski zemlji pustil več bolečine, solz, krvi in kosti kot katerakoli ideologija ali religija v zgodovini. Zato je zadnji čas, da temu zlu rečemo ne in zgodovino učimo takšno kot je, pa čeprav je boleča in krvava.
Aleksander Rant