V zadnjem času levičarji skoraj histerično svarijo pred rasizmom, ksenofobijo in popolnoma nestrokovno razglašajo vse, ki ne sprejemajo njihovega sprevrženega kalupa politične korektnosti, za fašiste. Zato bomo pojasnili razliko med ksenofobijo in upravičeno zaskrbljenostjo pred tujci in tujim, ki v zadnjem času intenzivno vdira v Evropo in kar zaslepljeni pripadniki levice apriorno in nekritično sprejemajo z odprtimi rokami.
Ksenofobija je sociološki izraz, ki označuje strah pred tujci in vsem, kar je tuje. Gre za fobijo oz. nerazumen in pretiran strah, ki pa je ne gre enačiti z rasizmom, saj rasist zavrača ljudi drugih ras, medtem ko tujce iste rase, kot je sam, sprejema. Ksenofob se zaveda svojega strahu in se obnaša neracionalno. Njegov strah pred tujci, v skladu s katerim deluje, lahko tako prizadene tudi njegove osebne interese. Če na primer slovenski ksenofob zavrne, da bi ga operiral vrhunski temnopolti afriški kirurg, ki se je usposabljal na uglednih medicinskih ustanovah v ZDA ali Švici ter ima za sabo ogromno izkušenj in vrhunske prakse, je na izgubi kvečjemu ksenofob sam. A ksenofob raje vidi, da se mu poslabša kakovost življenja, le da mu ni treba biti v stiku s tujim ali tujci. Zato je ksenofobija negativen pojav, ki ga je koristno odpravljati, saj je družbeno disfunkcionalna, ker družbi škoduje oziroma ovira napredek in splošno dobro pripadnikov družbe, vseh ljudi – pripadnikov večinske skupnosti, v njej živečih in delujočih tujcev ter seveda tudi ksenofobov samih.
Vzroki za strah pred tujci
Že ko se rodimo v ta svet, ko smo nebogljeni dojenčki, nas nove stvari, ki so nam tuje, navdajajo s strahom. V nagonu človeka je, da se boji stvari, ki jih ne pozna. Naloga socializacije, najprej v družini in kasneje v drugih institucijah, kot sta denimo vrtec in šola, je, da človeka naredi odprtega, da človek sprejema nove stvari, ki so mu najprej tuje, a mu kasneje postanejo domače. Kakovostna socializacija torej poskrbi, da se ljudje denimo ne razvijejo v ksenofobe. Toda naloga socializacije je tudi v tem, da se človek nauči presojati, katere nove oz. tuje stvari so koristne in dobre ter katere so slabe oz. nekoristne ali celo škodljive in nevarne. V življenju je tako, da je običajno prava sredinska pot, medtem ko se skrajnosti prej ali slej izkažejo za disfunkcionalne.
Druga svetovna vojna je države, ki so v njej sodelovale in imele strašne izgube, streznila, zato je na srečo prišlo do splošne humanizacije tega dela človeštva. A ta napredek je bil bolj ali manj omejen le na razvite države zahodne demokracije, ki so skozi trpljenje druge svetovne in ne nazadnje tudi skozi svoj razvoj znanosti in humanizma dosegle tako visoko raven, da so opustile ozemeljsko osvajanje in vojskovanje ter se raje osredotočile na vsestranski razvoj domovine in na gospodarsko sodelovanje na mednarodnem področju. Drugi deli sveta, kot so še posebej Afrika in delno tudi Azija, pa so bolj ali manj delovali po starem (kot je že opisano v zgornjih vrsticah).
Pomoč slabše razvitim naj bo razumna
Ne glede na ves napredek na svetu smo ljudje v prvi vrsti bitja, ki sledimo lastnim interesom. Egalitaristi, filantropi, t. i. državljani sveta ipd. so najpogostejši v tistih delih sveta, ki so tudi najbolj razviti. To pomeni, da so razvili takšno mišljenje, ker so se – če povemo brutalno – rodili z zlato žlico v ustih. Seveda je koristno, da na svetu obstajajo ljudje, ki so tistim, ki imajo manj, pripravljeni pomagati. Takšne ljudi je treba spoštovati in jih pozdraviti, saj pomagajo vnesti napredek in boljše življenje tudi v manj razvite dele sveta. Gotovo je v interesu vsega človeštva kot celote in moralo bi biti v interesu vseh ljudi, da se dolgoročno razvijejo vsi deli sveta in človeštva, saj bo to pomenilo večjo blaginjo in varnost ne le za tiste, ki sedaj niso razviti, ampak tudi za tiste, ki sedaj živimo v razvitem svetu.
Težava pa se pojavi tedaj, ko se začnejo v razvitem svetu pojavljati tendence, da je treba drugim ljudem, ki so manj razviti in imajo manj, pomagati nekritično in za vsako ceno. To pa seveda lahko postane nevarno. Visoka stopnja takšne in drugačen razvitosti, ki ljudem v družbi omogoča blaginjo in relativno visok standard življenja, ni sama po sebi umevna. V zgodovini je bilo veliko primerov, ko so zaradi takšnega ali drugačnega stika z zunanjim svetom in pomanjkanja sposobnosti samoobrambe propadale države in celo civilizacije. Prav tako je treba dobro razumeti in se zavedati, da na svetu ni naključij. Tisti deli sveta, ki so bolj razviti, so (p)ostali takšni zaradi določenega spleta okoliščin in dejavnikov. Če se te okoliščine in dejavniki spremenijo, lahko pride tudi do negativnega razvoja, slabšanja splošne življenjske kakovosti torej. In seveda velja tudi obratno. Tisti deli sveta, ki so slabše razviti, so takšni z razlogom. In ljudje, ki živijo v enih ali drugih delih sveta, nosijo razloge za takšno stanje v sebi, v svoji mentaliteti, saj so z njimi rasli ne le oni, ampak tudi vse prejšnje generacije njihovih prednikov.
Integracija migrantov je negativno evropocentrično dejanje
Zaradi lažnega humanizma se levičarji na oblasti in v okviru številnih nevladnih organizacij vsepovsod po Evropi zavzemajo za čim večji tok afriških in azijskih migrantov v Evropo. Nekritično tlačijo begunce, prosilce za azil in ekonomske migrante v isti koš. To naj bi bili deprivilegirani ljudje, ki jim je treba pomagati za vsako ceno. Pomagati jim tako, da jih sprejmemo, zaposlimo in integriramo v naše evropske družbe. Zakaj pravimo lažni humanizem? Ker gre za sprevrženo logiko. Prav je, da se beguncem pomaga. Prav je tudi, da se tistim, ki upravičeno prosijo za azil, tega dodeli. Zgrešeno pa je mišljenje, da morajo ti ljudje ostati tukaj. Sploh pri ekonomskih migrantih gre za najbolj sposobne in močne ljudi, ki zapuščajo svoje družbe in jih s tem siromašijo. Zakaj bi Evropejci – če smo malce sarkastični – ugrabili te najbolj sposobne ljudi iz njihovih družb in tako omejili razvoj državam, iz katerih prihajajo? Gre za svojevrstno obliko nadutega evropocentrizma, ki meni, da je dobro samo v Evropi, drugje pa je vse slabo. Ni tako. Tudi drugi deli sveta se lahko razvijejo primerljivo Evropi in imajo svoje kvalitete, ki morda še niso prišle do izraza. A ne, če jim bo Evropa pobirala najboljši kader in ga “integrirala”. Zato je integracija migrantov iz Azije in Afrike predvsem škodljiva. Ti ljudje bi se morali nekoč vrniti in razvijati svoja domača okolja z znanjem in izkušnjami, ki so si jih nabrali v Evropi!
Begunci in migranti so lahko grožnja
Ko v Evropo pridejo begunci oz. ekonomski migranti, so seveda nebogljeni in neorientirani. Ti ljudje se morajo dolgo učiti in prilagajati, da najdejo svojo orientacijo, saj je Evropa svet, ki je zanje popolnoma drugačen, kot so ga bili vajeni doma. V Evropi je drugačna kultura, drugačna stopnja razvoja na vseh področjih in pogosto tudi drugačna politična ureditev. Znano je, da je človek v fazi prilagajanja prijazen, kooperativen, pripravljen na kompromise ali celo podrejanje, ker preprosto želi preživeti. Tako je pri dojenčku, ko se rodi in je ves nebogljen. A tako kot se dojenček, ki prerase v malčka in kasneje majhnega otroka, zave tega, da lahko na različne načine uveljavlja svojo voljo in interese, ki presegajo potrebe po hrani, toploti, varnosti ipd., se tudi prišleki iz azijskih in afriških okolij, ki so prišli v Evropo, potem ko so zadovoljili osnovne potrebe, začnejo posvečati tudi drugim potrebam, kot so uveljavljanje svojih kulturnih in političnih interesov. Če je takih prišlekov ali tujcev malo, pa se obnašajo povsem drugače, kot če jih je veliko! Če je tujcev veliko, lahko ustanavljajo svoje stranke in zahtevajo, da se družba, v katero so prišli, začne tudi njim korenito prilagajati. Navsezadnje živimo v demokraciji, mar ne? Če pa družba ni pripravljena sprejeti zahtev dela svojih pripadnikov (tujih ali domačih), se v njej začnejo pojavljati napetosti, ki lahko prerastejo v konflikte. In konflikti se lahko zaostrujejo in stopnjujejo.
Evropska prihodnost lahko postane problematična
Množični prihodi migrantov in skromna rodnost domačega prebivalstva lahko v nekaj desetletjih povzroči, da bo število migrantov in njihovih potomcev v Evropi postalo tako veliko, da bodo ti ljudje postali pomemben političen dejavnik v naših demokracijah. Lahko se zgodi, da se jim bodo morali prilagajati tudi domači (in ne le njihovi) politiki, ker bodo v to prisiljeni, saj bodo potrebovali glasove za izvolitev. Če bi bila kultura migrantov in Evropejcev podobna, tu ne bi bilo težav. A ker je kultura zelo različna (tu seveda ne govorimo samo o religiji, ampak o kulturi kot sociološkem terminu, ki se nanaša na oblike človeške dejavnosti in simbolične strukture), bo zagotovo prišlo ne le do napetosti, ampak tudi do bolj ali manj ostrih konfliktov med azijskimi ter afriškimi prišleki na eni strani ter Evropejci na drugi. In to bo vsekakor slabo za oboje. Tu torej ne gre za ksenofobijo, ampak za upravičeno zaskrbljenost zaradi množičnih migracij, ki jih levičarji nekritično podpirajo in so nad njimi celo navdušeni, ker – če se nekoliko pošalimo – ne razmišljajo niti pet minut naprej! Prava pot je torej intenzivna omejitev migracij, kritičnost v smislu tega, koga sprejmemo v Evropo in koga ne, ter zavrnitev ideje apriorne integracije, ker je ta sebično dejanje, ki je še bolj škodljivo za domača okolja migrantov kot pa za Evropejce.
Mag. Tadej Ian