Argentinski politolog: Desnica je desetletja zanemarjala pomen kulture

Datum:

Agustín Laje je argentinski strokovnjak za politične znanosti, ki se posveča kulturnemu boju. Ena njegovih temeljnih predpostavk je, da če desnica ne bo bila kulturne bitke, je obsojena na izgubo politične moči. V svojih razmišljanjih izpostavlja ključne vidike tega področja. Predvsem poudarja, da je desni pol nekaj zadnjih desetletjih prespal ter zanemaril ključni pomen kulture kot takšne. Odpravljanja problema pa se ni mogoče lotiti zgolj z evangelizacijo ali bojem za ekonomski model, kot nekateri zmotno mislijo. 

                   

Argentinec Agustín Laje je strokovnjak za področje političnih znanosti. Izobrazbo je pridobil na Katoliški univerzi v Córdobi v Argentini. Je tudi ustanovitelj in direktor Fundacije študijski center Libre (Fundación Centro de Estudios LIBRE) itd. Je kolumnist v več medijih in avtor več knjižnih uspešnic. Kot poudarja v svojem zadnjem intervjuju za Deliberatio, dandanes že skoraj celoten desni pol govori o kulturnem boju. Gre za pojem, okrog katerega se srečujejo različne partikularne desničarske identitete, kar ocenjuje kot nekaj pozitivnega. Sam kulturno vojno izpostavlja že več kot desetletje. Opozarja, da desnica zamuja za nekaj desetletij v dojemanju, da je kultura pomembna, sadovi te zapoznelosti pa so vidni že sedaj.

Ob tem pa opozarja, da nekatere frakcije desnice, kulturno vojno zmotno zamenjujejo z evangelizacijo ali zgolj s tehnično obrambo ekonomskega modela. Ko govorimo o kulturni vojni, imamo pogosto v mislih marksista Antonia Gramscija, Frankfurtsko šolo, maj leta 1968, poplavo politične korektnosti … Kar nam levica vsiljuje, ni novo, problem pa je, da je na desni še veliko takšnih, ki zanikajo ali omalovažujejo pomen kulturnega boja. Pretežno gre za določene pripadnike libertarianizma, ki izpostavljajo zlasti pomen ekonomije, na kulturnem področju pa pogosto ne vidijo težav. Pravzaprav niti ne gre za pravo desnico, ampak prej politično sredino. Gre za določeno slepoto: medtem ko se imajo za zagovornike svobode, je pravzaprav edina svoboda, ki jo branijo ekonomska svoboda. Ko napadi na svobodo prihajajo iz kulturnih sfer, težav namreč ne zaznajo.

Oče kulturnega marksizma Antonio Gramsci (Foto: Wikimedijina zbirka)

Govora je o verski svobodi, svobodi vesti, svobodi izražanja, svobodi izobraževanja. Laje se v svojem delu z naslovom “Kulturna bitka. Refleksije za novo desnico”, ukvarja z vprašanjem, kaj naj bi bila t. i. kulturna vojna in kakšna je njena vez s politiko. Kot je prepričan, kulturna vojna ni nekaj, kar bi bilo dokončno dobljeno ali izgubljeno. V politiki so zadeve mnogo bolj jasne, saj so jasni zmagovalci in poraženci. Na tem drugem področju pa enostavno obstajajo trenutki hegemonije, prevlade. Toda hegemonija ima vedno tudi vrzeli. Vselej obstajajo področja šibkosti. Slabost trenutne zelene agende oziroma hegemonije je v tem, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Je tako zelo v nasprotju s človeško spontanostjo, da bo pri ljudeh povzročila ogromno socialno in psihološko škodo. Prav tako ni brez posledic nekomu enostavno reči, da lahko s samozaznavanjem, hormoni in operacijami spremeni spol.

Prebujenstvo politizira intimnost: družba bo to norost trpela, dokler ne spozna, da nič od tega ni spontano
Enako je s spodbujanjem bojev med moškimi in ženskimi. Abortus pa denimo močno znižuje stopnjo rodnosti v družbi. Antispecizem (izenačevanje ljudi in živali) pa človeka ontološko degradira (degradira človekovo bit). Laje je prepričan, da bomo zelo kmalu prejeli izstavljen račun. Del stroškov pravzaprav že plačujemo. Vprašanje pa je, koliko bomo še morali plačati, da bi se odpovedali kulturnemu modelu, ki nam je bil vsiljen. Ostaja upanje, da bomo nekoč rekli, “da je dovolj”. Značilnost nove desnice je, da se prilagaja razmeram na nekem konkretnem območju.

V Argentini to lahko vidimo v primeru Javiera Mileia, v Španiji v primeru Voxa. V ZDA je to Donald Trump, nazadnje pa tudi Ron DeSantis, v Braziliji Jair Bolsonaro, v Italiji Giorgia Meloni itd. Nova desnica združuje različne desničarje v skupnem prenovljenem projektu z novimi osebnostmi, ki jih ni strah politične nekorektnosti. 

Vandalizem kipa Churchilla in Roosevelta. Del “kulture izbrisa” zgodovinske dediščine, ki ga prinaša prebujenstvo. (Vir: Twitter)

V nadaljevanju Laje meni, da “wokeism” (prebujenstvo) permanentno generira politične konflikte, ki so postavljeni na področje osebnega. Vse osebne, zasebne in celo intimne karakteristike, prebujenstvo spreminja v predmet politične obravnave. In družba bo trpela to norost, dokler ne bo spoznala, da gre za družbeni inženiring in nič od tega ni spontano. Za vsem skupaj obstajajo veliki ekonomski, politični in ideološki interesi, ki generirajo konflikte med družbenimi podsistemi.

Za konec: v omenjeni knjigi se Laje sicer ukvarja tudi s problematiko odnosov med različnimi generacijami, napadi na tradicionalno družino, indoktrinacijo v šolah in na univerzah, s pritiski mode in šovbiznisa, prodiranjem digitalnega sveta, izgubo smisla, konflikti, povezanimi z identiteto itd.

Domen Mezeg

Sorodno

Zadnji prispevki

Rekordna nepriljubljenost nemške vlade

Nemški volivci so izjemno nezadovoljni z delom vlade, kot...

Katere bodo posledice dviga sodniških plač?

Kakšne bodo posledice dviga sodniških plač? Primeri plač in...

Fajonova bo spet donirala s terorizmom povezani UNRWA

Ministrica Tanja Fajon je na včerajšnji donatorski konferenci za...