“V nobenem trenutku ni on vodil tega procesa. On je v nekem trenutku nastopil proti vladi, češ da ne pripravlja tega in da nas s tem procesom, v katerega sili, pelje v zelo kritične vode.”, je v oddaji Pogovori z osamosvojitelji na RTV poudaril nekdanji minister osamosvojitvene vlade Igor Bavčar in pojasnil ozadje znamenitega Kučanovega govora, ki je bil pravzaprav napad na proces osamosvajanja. Kučana je opisal kot človeka, ki je znal pretehtati situacijo in pretehtati njen razplet. “On je znal iz svojega lastnega položaja hraniti vzvode, ki jih je imel,” je še povedal.
Igor Bavčar je ustanovitelj Odbora za človekove pravice, ki je nastal leta 1988, po aretaciji Janeza Janše zaradi afere JBTZ. Bil je tudi minister za notranje zadeve v Demosovi vladi, kar je bila ena izmed najpomembnejših funkcij v tistem času, vodil projekt osamosvajanja Slovenije ter kot minister v vladi Janeza Drnovška, usklajeval tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo. Po letu 2001 je politiko zapustil in nadaljeval z delom v gospodarstvu. Med prestajanjem kazni se trudi dokazati svojo nedolžnost, v vmesnem času pa rad piše in bere.
Bavčar je s svojo politično kariero začel že zelo zgodaj, ko je zaradi uporništva padel prvi letnik v gimnaziji. Kljub nasprotovanju družine, se je vpisal na miličniško šolo, kjer je pričel delovati v mladinski organizaciji in delal v občinskem odboru Šiška. Ker ni želel delati kot miličnik, se je vpisal na študij politologije na takratni FSPN, kjer je deloval v študentski organizaciji in se angažiral za sodelovanje pri študentskem časopisu Tribuna v času, ko so prišli na sled korupciji v povezavi z gradnjo študentskih domov. “Takrat sem tudi spoznal Janeza Janšo,” je še povedal.
Janša je na samem začetku pokrival področje splošnega ljudskega odpora in obrambe, kjer so sprejemali vedoželjne posameznike. Janša je bil eden tistih, ki je vedel veliko, čemur je tudi sledil prvi resni spopad s partijo, pove Bavčar. Skupaj sta urejala knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča, zaradi katere je imel Bavčar na FDV-ju težave, saj mu dve leti niso pustili diplomirati. Kasneje mu je to uspelo s pomočjo Ernesta Petriča, Zdenka Roterja in Vlada Benka.
Afera JBTZ in aretacija Janeza Janše
Vse se je pričelo s hišno preiskavo SDV – UDBE, pri kateri je Janša nastopil kot priča. Incident so poskusili spraviti v javnost, pri tem pa jim je pomagal le Radio Študent. Mile Šetinc je bil edini novinar, ki je v časniku Delo o dogodku zapisal kratko novico. Bavčar je poskusil izvedeti, kaj se dogaja in medtem ko je klical na policijo, na telefon dobil Tomaža Ertla, takratnega sekretarja za notranje zadeve. Ko je poskušal rešiti Janšo, niti ni vedel, da gre dejansko za četverico novinarjev Mladine. “Zato smo najprej ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki smo ga kasneje preimenovali v Odbor za varstvo človekovih pravic, saj smo odkrili, da so poleg Janše aretirali še Davida Tasića in kasneje še Ivana Borštnerja, Franci Zavrl pa se je zatekel na psihiatrično kliniko,” je še povedal.
“Afera JBTZ je temeljila na znameniti kopiji vojaškega dokumenta in magnetograma Milana Kučana, ki je razburil slovensko javnost s tekstom Vlada Miheljaka o Noči dolgih nožev,” je povedal Bavčar. Situacija je bila občutljiva za partijo, saj je šlo v tem primeru za Kučana in bi morala partija nekaj ljudi zapreti brez vojske, tega pa niso želeli storiti. Tako je bilo lažje, da so priprtje prepustili vojaškemu pravosodju in upali, da bi s tem komunistična partija lahko naredila sporazum z nastajajočo opozicijo ter se oprala krivde, kar je bilo kasneje tudi potrjeno.
Kučanov koncept Jugoslavije sovpadal s Kadijevićevim
Proces JBTZ je bil prelomnica za spremembo odnosa do pravne države, demokracije, svobodnih volitev kot tudi do vprašanja položaja Slovenije, dejansko pa se je tehtala usoda same Jugoslavije. Nihče ni vedel, kaj bo takrat nastalo iz Jugoslavije. Vsi veliki mednarodni imperiji, na primer Sovjetska zveza, so bili na pragu velikih sprememb, medtem ko je Jugoslavija po smrti Tita iskala svoj kompas. V vsem tem času se je tehtala usoda četverice JBTZ, nastala je Nova Revija. Jugoslovanska struja, katere glavna predstavnica je bila vojska, je imela še vedno močan vpliv. “In kakor koli danes zveni nenavadno, trdim, da je koncept Kadijevićeve Jugoslavije sovpadal s konceptom Kučanove predstave o Jugoslaviji,” je še dodal Bavčar.
V času sestavljanja prve vlade bi na prvo mesto prišla zveza komunistov, ki so, gledano posamično, takrat zmagali in bi, če ne bilo zmagovite Demosove koalicije, sestavili vlado. “Znali so. Njihov volilni štab je bil sestavljen iz ključnih ljudi, ki so se takrat prvi začeli ukvarjati s slovenskim javnim mnenjem: Zdenko Roter, Niko Toš, ekipa, ki je delala na tem inštitutu. Ker Kučana ni motilo, da bi na eni strani sodeloval s to opozicijo, na drugi strani pa prepovedoval njene mitinge ali pa jih celo načrtoval,” je še povedal Bavčar.
Miličnike bi Kučan uporabil proti svojim
O Kučanu kot pravemu komunističnemu tiranu pa je Bavčar obelodanil njegovo ravnanje ob napovedanem srbsko-črnogorskem Mitingu resnice leta 1989. “Zelo znamenit stavek v pripravah na miting je bil, ko je Jože Smole predsedstvu centralnega komiteja predlagal, da bi nastopili vsi skupaj, vključno s Kmetičevim sindikatom, češ da gre za tako resno zadevo. Slovenska partija se je takrat bala intervencije jugoslovanske vojske zaradi nemirov. O tem je govoril Dolničar, nekdanji general. In ga je Kučan napadel, češ kakšen ilegalni sindikat Kmetiča? Da če bo šlo tako naprej, bo moral Ertl teh 3000 miličnikov, ki jih je mobiliziral proti ‘mitingašem’, uporabiti za to, da bo discipliniral domačo sceno. In to v resnici veliko pove o njegovem razumevanju,” je še poudaril.
Kolikšno je imel Kučan dejansko vlogo v času osamosvajanja, pa je Bavčar povedal slednje: “V nobenem trenutku ni on vodil tega procesa. On je v nekem trenutku nastopil proti vladi, češ da ne pripravlja tega in da nas s tem procesom, v katerega sili, pelje v zelo kritične vode” in dodal, da je bil Kučanov govor pravzaprav napad proces osamosvajanja, ki ga je nato prevzel Bavčar. “Sledil je znameniti sestanek vodstva Demosa na Brdu, kjer je Jože Pučnik zadevo presekal in zahteval, da se začne ta proces, kajti to omahovanje ni bilo plod nekega političnega prepričanja krščanske demokracije, Peterleta, enega dela. Slišal sem pogovor med Peterletom in Kremžarjem, kjer ga je Kremžar opozarjal na to, naj ne sili iz Jugoslavije, saj da bo to ekonomsko težko.”
Kučan prisegal na kameleonstvo
Nekdanji notranji minister Bavčar je priznal, da je bil prisoten strah, kam bo pravzaprav peljala pot, saj je narod vstopal v državo, ki je prej ni nikoli imel. Marsikdo je bil prepričan, da delajo napako z osamosvajanjem, medtem pa je Kučan ogromno časa vložil v to, da bi se vrnili v jugoslovansko zvezo. “Takrat so bili tudi sestanki hrvaško-slovenskih komunistov. Te stvari niso bile tako samoumevne. To ni bilo samoumevno, da je kar se nekdo odločil. Stvari je bilo treba v resnici pripraviti. Milan Kučan je človek, ki se zna prilagajati razmeram in zna ocenjevati situacijo. On nikoli ni vodil procesa osamosvajanja, vendar tudi nikoli ni bil deklarativno zoper ta proces – od samega začetka,” je poudaril. Kučana je opisal kot človeka, ki je znal tehtati situacijo in njen razplet, hkrati pa je imel ob sebi ljudi, ki so mu omogočali komunikacijo po celotni Jugoslaviji. “Tako rekoč nihče pomemben ni takrat igral vloge nekega janičarja ali česa podobnega. Tega človeka v Sloveniji ne boste našli. In on je znal iz svojega lastnega položaja hraniti vzvode, ki jih je imel,” je razkril Bavčar.
Ko je jugoslovanska armada vdrla na slovenska tla, ni bilo več poti nazaj. Bavčar in Janša sta bila ena izmed glavnih akterjev za teritorialno obrambo. “Zahtevali smo pooblastila za uporabo orožja in smo ga tudi nemudoma dobili. To je bila seveda neka točka, ki je bila tako rekoč brez vrnitve. V tistem trenutku bi to pomenilo vdajo in konec, tega nihče ni mogel prevzeti nase. Je pa res, da je leto pred tem mirno sprejel razorožitev teritorialne obrambe,” je še poudaril. Skupaj so delali in ustanovili koordinacijo, ki jo je vodil Bavčar. Janšo je označil kot človeka z genialnimi idejami. “Preštudiral je zakon o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti in znotraj socialističnega zakona našel ta koncept. Prišel je do mene. Zanimivo je, da je slovenska vojska nastala znotraj notranjega ministrstva,” je še obrazložil.
Pot do samostojnosti tlakovana s številnimi preizkušnjami
Ko Bavčar pogleda zgodovino pravi, da je Slovenija imela obdobja, ko je potrebovala Avstro-Ogrsko in obe Jugoslaviji, da je lahko na koncu zaživela kot samostojna država, ki je pridružila Evropski uniji in zvezi Nato. “V mednarodni politiki ni večnih prijateljev in ni večnih sovražnikov, ampak so interesi države in sposobnost politike, da jih uveljavlja. Ali je to v tem trenutku Višegrajska skupina? Pri njej ne gre za to, da bi minirala Evropsko unijo, ampak da znotraj Evropske unije prevlada. Kot veste, smo v obdobju konca neke liberalne demokracije, pomena nacionalnih držav,” še oceni trenutno situacijo.
Sara Kovač