Tudi letos smo priča spominski slovesnosti, posvečeni padlim v zadnjih bojih za Ljubljano na Orlah. S slovesnostjo v organizaciji Mestne občine Ljubljana in Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije levičarji praznujejo konec II. svetovne vojne in ob tem razglašajo, kako so 7. in 8. maja 1945 potekali hudi boji med partizani in okupatorji, ki so se končali z vdajo nemških sil. Ob tem pa seveda “pozabljajo” omeniti, da okupator ozemlja ni zapustil zaradi zmagovite partizanske vojske, ampak zaradi dogajanj na vzhodni in zahodni fronti. Tovrstnim obeležjem laži pa na žalost asistira tudi Slovenska vojska, ki je nastala kot nasprotje totalitarne in agresorske JLA.
Ljubljanski župan Zoran Janković je glede osvoboditve Ljubljane lani lažno navajal, da naj bo jasno, da so 9. maja 1945 mesto Ljubljana osvobodile partizanske enote z rdečo zvezdo. Priznani slovenski zgodovinar Stane Granda je na to dejal, da “okupator zagotovo ni odšel z ozemlja zaradi partizanske zmagovite vojske, ampak zaradi dogajanj na vzhodni in zahodni fronti.” “Okupatorji so se umaknili – ali se, če se kdo umakne zaradi drugih, temu reče osvoboditev? Dejstvo pa je, da so bili zelo hudi boji, tudi na robu Ljubljane, ogromno padlih.”
Nemcev niso premagali partizani
Daleč od tega, da je bila to edina laž, ki jo je v povezavi s tem navedel ljubljanski župan. Dejal je namreč tudi, da če nas partizani ne bi osvobodili, bi Ljubljančani govorili italijansko, nemško ali madžarsko. “To, kar Janković govori, ničemur ne ustreza. Prvič, Italijani so odšli že leta 1943, drugo dejstvo je, da zmaga ni bila tukaj, ampak je bila vojna dobljena na drugih frontah, ne pa pri nas. Takšno mnenje je skregano z osnovni dejstvi. S tem dejansko zanika delež zahodnih in vzhodnih zaveznikov in potvarja zgodovino. Norčuje se iz sovjetskih in ameriških žrtev,” je izpostavil Granda.
Gre za čaščenje primitivizma
Glede na neumnost Jankovićevih izjav, ki so po mnenju Grande skregane z osnovnimi dejstvi zgodovine, ne čudi, da je nekdaj priljubljena otroška pisateljica Svetlana Makarovič imela podporo Jankovića pri lanskoletni organizaciji rdeče proslave Nosil bom rdečo zvezdo. Vsakomur z malo zdrave pameti je jasno, da za poveličevanje simbolov totalitarizmov ne bi smelo biti mesta v 21. stoletju. Kljub temu pa se bo čaščenje krvavega simbola, ki ga predstavlja rdeča zvezda, letos odvijalo v Titovem Velenju ob podpori velenjskega župana Bojana Kontiča. Granda je v preteklosti že ostro obsodil tovrstne prireditve s poveličevanjem simbolov totalitarnih režimov. “Čaščenje simbolov je del primitivizma in pri nas se vidi, kako je bila Slovenija najbolj stalinistična med vsemi bivšimi komunističnimi pokrajinami. To je žalosten simbol, in to je edino, kar lahko ponudijo, saj drugega za ponuditi nimajo, le čaščenje simbola, ki je krvav, kot je rdeča zvezda.”
Očitno si levičarji tudi leta 2019 niso sposobni priznati, da so partizani vkorakali v prazno Ljubljano, ko so Nemci že odšli, in še naprej zavajajoče navajajo, da so jo partizani osvobodili na zmagovit način. Potrebno si je tudi priznati, da je bila morija, ki jo je Osvobodilna fronta v letih 1942 in 1943 uprizorila med slovenskim ljudstvom, tako strašna in ogromna, da njene resničnosti in grozotnosti ne more prevpiti nobena propaganda, je poudaril slovenski zgodovinar in publicist Ivo Žajdela. V tej moriji, ki je bila uprizorjena po točno določenem načrtu kot razdobje na poti v komunistično revolucijo, je Osvobodilna fronta s krvavo stvarnostjo razgalila svoj pravi obraz in pokazala svoje prave namene. Svojo “vojsko”, o kateri je njena propaganda trdila in še trdi, da je bil njen namen osvoboditi, združiti in braniti slovenski narod, je Osvobodilna fronta uporabila za uničevanje tega naroda, ker se ni dal boljševizirati.
OF se je v resnici borila proti slovenskemu narodu
Osvobodilna fronta je v svoji propagandi doma in na tujem te vojaško nepomembne, s slovenskega stališča pa zločinske nastope prikazovala kot velike zmage “zavezniškega” orožja, kot dogodke, ki bodo zdaj zdaj preobrnili vojaški položaj na svetovnih bojiščih. V resnici pa se je izogibala vsem spopadom s katerokoli nasprotno redno vojsko in je pri vsakem nastopu, ko bi se njena tako opevana sila in udarnost morali pokazati, samo bežala. Če so begajoči oddelki “narodno-osvobodilne vojske” kje na cesti videli nemški tank, je propaganda razglasila, da divja velika tankovska bitka za Ljubljano. Če je sestradana komunistična patrulja pri iskanju hrane prišla do kakega samotnega kraja v širši okolici Ljubljane, je to pomenilo, da je bila zavzeta trdnjava Orle, strateški ključ do Ljubljane. Čeprav je propaganda Osvobodilne fronte od začetka temeljila na laži, so bile uradne številke žrtev tiste, ki so prispevale k razkritju resnice. Dejstvo je, da se Osvobodilna fronta pač ni borila proti okupatorju, ampak samo proti slovenskemu narodu, ki ga je hotela pripraviti do revolucije in ga narediti zrelega za boljševiške politične in socialne načrte.
H. M.