Evropejci izumirajo. Število rojstev v državah EU je prvič po letu 1960 padlo pod 4 milijone. Gre za eno najnižjih stopenj plodnosti na svetu. Slovenija pri tem ni nobena izjema. Države, ki so uspele prepoznati krizo rodnosti kot problem, so jo doslej skušale nasloviti predvsem z finančnimi mehanizmi. Ti bi se lahko kaj kmalu izkazali za nezadostne. Lahko bi se namreč izkazalo, da nizka rodnost ni finančni problem, temveč vrednostni.
Ena izmed držav, ki skozi leta konsistentno izkazuje zdrave stopnje rodnosti, je Mongolija. Kot izkazujejo javnosti dostopni podatki, je bila tamkajšnja rodnost še leta 1980 vrtoglavih 6,8 otrok na žensko. V devetdesetih letih je sledil oster padec, nato pa se je rodnost pobrala.
Danes rodnost vztraja krepko nad 2,1 otroka na žensko, kar predstavlja osnovo za reprodukcijo družbe. Najnižjo rodnost so dosegli leta 2004, kot je ta znašala “pičla” 2 otroka na žensko.
Zgolj za primerjavo, po podatkih Eurostata je leta 2022 rodnost v Sloveniji znašala 1,55 otroka na žensko. Izmed držav EU je bila najvišja rodnost izkazana v Franciji (1,79 otroka na žensko), najslabša pa je na Malti, kjer je rodnost 1,08 otroka na žensko. Povprečna rodnost v državah EU znaša 1,46 otroka, torej daleč pod ravnijo, ki bi še omogočala ohranjanje populacije.
Kot poroča Euronews, so države Evropske unije dosegle najvišjo rodnost leta 1970, ko je ta znašala 2,35 otroka na žensko, najnižjega pa leta 1998, ko je znašala 1,4 otroka. EU je torej v tem trenutku blizu dna in v nevarnosti, da rodnost zdrsne še nižje.
Nizka rodnost: Večplasten problem
Nizka rodnost povzroča celo vrsto problemov. Poleg očitnega problema, izumiranja narodov in njihove enkratne kulture, kar je tragedija sama po sebi, povzroča tudi obsežne težave v gospodarstvu in pri učinkovitem zagotavljanju javnih storitev. Prenizka rodnost povzroča staranje prebivalstva, to pa povzroča pomanjkanje delovne sile in njeno manjšo inovativnost. Staranje populacij hkrati obremenjuje javno pokojninsko in zdravstveno blagajno, delovno aktivno prebivalstvo pa je posledično podvrženo vse večjim davčnim obremenitvam.
Nekatere države skušajo premostiti krizo rodnosti z množičnim priseljevanjem in toleriranjem nezakonitega priseljevanja, s čimer se ustvarja podlaga za celo vrsto novih težav. Nezakoniti priseljenci se pogosto ne vključijo v delovno populacijo, množično priseljevanje pa samo po sebi spreminja demografsko sestavo narodov, kar lahko vodi v medetnične konflikte.
Primer Mongolije: Materinstvo kot vrednota
Mongolija težav z rodnostjo nima. Rodnost populacije krepko presega najvišjo raven zabeleženo v EU. Sposobnost reprodukcije njihove populacije zagotovo ni povezana z gospodarsko uspešnostjo države. V EU je imela leta 2023 najnižji bruto domači proizvod na prebivalca Bolgarija, a kljub temu več kot enkrat večjega od Mongolije. Po podatkih Eurostat je bila rodnost v Bolgariji leta 2022 1,65 otroka na žensko, v Mongoliji pa 2,7. Rodnosti v modernem svetu ni zgolj povezana z financami. Primer Mongolije izkazuje, da je rodnost povezana tudi z vrednostnim sistemom in kulturo naroda.
Elevating the Status of Motherhood Solves Low Birthrates: The Extraordinary Case of Mongolia
For 68 years, Mongolian leaders have given the Order of Maternal Glory to mothers. This raised the status of motherhood and helped forge a remarkably pronatal culture.
🧵, please share! pic.twitter.com/4o8hZo84lM— More Births (@MoreBirths) August 24, 2024
V Mongoliji je materinstvo, za razliko od razvitih držav Zahoda, vrednota. Država rojstev ne spodbuja zgolj finančno (finančne spodbude so pravzaprav mizerne za zahodne standarde), temveč predvsem s prepoznavanjem doprinosa mater k blagostanju družbe.
Materam, ki so rodile več kot 4 otroke, mongolski predsedniki podeljujejo posebna priznanja. Priznanje se imenuje “Red materinske slave” in ima dve stopnji. Prva stopnja je podeljena materam, ki imajo 4 ali 5 otrok, druga, bolj prestižna stopnja, pa materam, ki imajo 6 ali več otrok. Matere so pri podelitvi vabljene v predsedniško palačo. Priznanja so podeljena pred mednarodnim dnevom otrok in tudi materam, ki živijo zunaj meja države.
Lekcija za Zahod
“Mongolska lekcija” kaže, da finančni mehanizem spodbujanja rojstev morda ne bo uspešen v zadostni meri. Ta je lahko učinkovit le v primerih, kadar si družine želijo novih otrok, a si jih ne morejo privoščiti. V primerih, kjer si družine novih otrok sploh ne želijo, bi se lahko izkazalo, da je finančni mehanizem povsem neučinkovit. Problema napačnih vrednost se ne da rešiti s finančnimi spodbudami, temveč zgolj z resnim razmislekom o vrednotah, ki definirajo Zahodne družbe.
Ž. K.